V njej igra gradbinca, ki ima dva obraza – dobrega in slabega. V enem svojih najnovejših intervjujev pa je 43-letni Zagrebčan spregovoril o tem, kako je prišlo do tega, da je postal igralec, čeprav menda prav veliko drugih možnosti tako ni imel, saj je tudi njegov oče Pero Juričić zapisan igralski umetnosti. »V bistvu sem bil na pragu mladosti zelo neodločen, kaj bi rad počel, ko bom velik. Glede na to, da sem vse otroštvo preživel v gledališču in da sem potem obiskoval srednjo dramsko šolo, sem bil igre malo naveličan. Želel sem postati kuhar, pilot, sanjal sem o delu na naftni ploščadi ali pa kakšni ladji, tudi o lastni gostilni sem razmišljal … A na koncu se je izkazalo, da je bila igra najpametnejša izbira. Včasih igram nogometaša, drugič policista, trenutno gradbinca … Igra mi je pomagala, da sem postal vse, o čemer sem sanjal. V mladosti sem bil kar divji in ni bilo čisto jasno, kaj bo z menoj. Ko pa so se bližali sprejemni izpiti za akademijo, sem zagrizel v delo. Pred seboj sem imel jasno vizijo in to si želim tudi za svoje otroke. Sreča je bila, da sem izpite naredil v prvo, imel sem smisel, nič mi ni bilo pretežko. In danes sem srečen kot igralec.«