Mnenja
Navaden dan nenavadne mame: Gospa s parkirišča
Med novoletnimi prazniki smo bili nekaj dni skupaj z Janekovim velikim bratom Stankom in njegovo družino.
Prostovoljno pred poroto: Plača ali etična načela?
Naj sprejmem to službo, čeprav je v popolnem nasprotju z mojimi etičnimi in siceršnjimi načeli?
Onkološka bolnica št. 6196: Zakaj je upanje tako pomembno
Leta 1950 je ameriški profesor in biolog Curt Richter izvedel nenavaden in za mnoge grozljiv eksperiment z mišmi, da bi preučil, kako dolgo lahko preživijo, preden se utopijo.
Janin uvodnik: To je genocid!
Prejšnji četrtek je ves svet, ki premore komunikacijsko tehnologijo, spremljal dogajanje, ki ni bilo usodna nogometna tekma ali poroka katere od evropskih princes, ampak – sodni proces.
Nevrotična gospodinja: Lov na polhe
Na silvestrsko noč je lilo kot iz škafa. Kar sem v bistvu opazila predvsem jaz. Babica je plesala v seniorskem klubu, sin in hči sta bila s svojima koruzniškima partnerjema vsak po svoje, najina običajna druščina je prebolevala covid, zato sva bila s cenjenim soprogom doma.
Ni mi vseeno: Ljudje, prižgimo luč
Prazniki so mimo, petarde so utihnile, na urgenci so uspešno izpraznili vse mladoletne in one že vsega hudega vajene želodce. Starši imetnikov tistih prvih zdaj gotovo razmišljajo, kaj je šlo doma narobe, da je mulca odneslo.
Navaden dan nenavadne mame: Ko gre mama na žur
Tudi letos ob koncu leta so bile povsod novoletne prireditve. V Janekovi službi v delovnem centru ni bilo nič drugače! Tista Magdalenca, ki jo malo poznate še iz časov, ko je vsepovsod iskala moža, je tokrat vabila na Večerjo z Magdalenco. Zelo sem se razveselila vabila in o tem seveda spraševala Janeka. Ampak Janek je ostal do konca skrivnosten in ni izdal niti tega, ali bo tudi on nastopal.
Ob robu: Plačaš dva, dobiš enega?
S pogledom sem ošinila račun, ki sem ga hotela vreči v smeti. Obstala. Ostrmela. Ups, tole pa ne bo prav. Pisalo je, da sem kupila dve škatli borovnic. Nisem, vzela sem eno. Domov prinesla eno. A očitno plačala dve. Najdražjega od kupljenih artiklov, borovnice za 5,99 evra, so mi v Hoferju zaračunali dvakrat.
Onkološka bolnica št. 6196: Inventura leta
Ob koncu leta vedno delam inventuro leta. Zavedejo me medijski pregledi, kaj vse se je zgodilo preteklo leto, in preprosto »padem noter«. Profesionalna deformacija, nimam kaj.
Janin uvodnik: Nepismeni
Na nedavni (hm, dokaj visoki) obletnici mature je eden od sošolcev precej zamujal. Vnuka sem moral peljati na trening, se je opravičeval. In čez tri ure mora ponj.
Nevrotična gospodinja: Stara krava
Po dolgih letih sem se odpravljala v Beograd. Ljuba družina mi je pri priči sestavila seznam želenih daril, ki se je začel s kajmakom in ga ni bilo konca, babica pa je prinesla dve buteljki rumenega muškata in me pooblastila, da pokličem prijateljico Zago in ugotovim, ali je še živa.
Ni mi vseeno: Prazniki in razmisleki
Kje so časi, ko je na božični večer leta 1914, med prvo svetovno vojno, na zahodni fronti utihnilo orožje in so vojaki vojskujočih se strani skupaj peli božične pesmi in si nazdravili?
Presejalni test odnosov: Komu ste pomembni in komu ni mar za vas
Kakšno vlogo imate v odnosih, ki prepletajo krog vaših bližnjih? So ljudje, ki jih postavljate na piedestal vam ljubih oseb, del vašega sveta zaradi prizadevanj, ki jih vlagate v odnos? Kaj pa bi se zgodilo, če stopite kakšen korak nazaj – bi vas poiskali? Presejalni test odnosov je lahko zelo boleč, a hkrati prinaša pomembna spoznanja …
Navaden dan nenavadne mame: Pogled vase
Morda je pa tale tihi, mrzli, temni decembrski večer ravno pravšnji, da se tudi jaz malo ozrem nazaj v leto, ki je odšlo.
Onkološka bolnica št. 6196: Eno navadno drevo
Dvorana je polna ljudi. To me prijetno preseneča in obenem navdaja z grozo. Kaj če bom tako dolgočasna, da bodo zapuščali dvorano? Ali pa če bom pozabila, kaj sem želela povedati? Strah vseh strahov. Lahko padem skupaj zaradi treme.
Janin uvodnik: Tri minute
So mi naročili, naj za prvi uvodnik v letu napišem nekaj veselega in optimističnega. Kaj luštnega. Nič lažjega, saj smo vendar vesela, optimistična in luštna redakcija – nadpovprečno pogosto veseli, pretežno optimistični, luštni pa vedno!
Nevrotična gospodinja: Zdaj vem, zakaj se redim
Gremo silvestrovat v toplice, so rekli trije cenjeni soprogi in plačali akontacijo, ne da bi kaj vprašali svoje boljše polovice. Vse tri smo penile, ker bi šle kam drugam (vsaka na svoj konec), kar jih je le še utrdilo v prepričanju, da so naredili prav.
Ni mi vseeno: In spet je naokoli
Težko z besedami povem, kako težko v zadnjih letih čakam božič in silvestrovo. Ne, da prideta, ampak da mineta.
Navaden dan nenavadne mame: Veliko dobrega in ena sama želja
V decembru sva bila dvakrat v belem mestu. Čisto po sili razmer in ne po moji volji. No, v Janekovem imenu res ne morem govoriti.
Onkološka bolnica št. 6196: Dan za rumeno obleko
Naporni meseci so za mano, tako telesno kot duševno. Druga kontrola pri dr. Ribnikarju je zato minila površno in v naglici, onkolog je termin nekajkrat celo prestavil zaradi višje sile. Še dobro, da nisem v akutni fazi bolezni, verjamem, da bi me ti tedni čakanja na rezultate zdravljenja krepko iztrošili.
Janin uvodnik: Pridite, prihodnost BO!
A veste, kako pravijo, preteklosti ni več in prihodnosti še ni. Zato ne čakajte na življenje, življenje je tukaj in zdaj. Ali kot je rekel Dale Carnegie – pameten možakar je bil – »ena najbolj tragičnih stvari pri ljudeh je to, da odlagamo življenje. Sanjarimo o nekem čudežnem rožnem vrtu za obzorjem, namesto da bi uživali v rožicah, ki nam danes cvetijo pod oknom.«
Kaj nas čaka v 2024?
Znani ljudje so za nas pogledali v zvezde. Kaj pričakujejo in napovedujejo naši sogovorniki?
Nevrotična gospodinja: Kdo bo prinesel smrečico?
Pri naši hiši smo izjemno protipotrošniško nastrojeni, zato nam gre skrajno na živce, ker se začne božično-novoletno rajanje že konec oktobra. Svečke, lučke, okraski, vsa pisana šara je na trgovskih policah že takrat, ko na vrtu cvetijo vrtnice in zori brokoli.
Ni mi vseeno: Kdo bo resetiral svet?
Ste vedeli, da se za dubajske bogataše, ki živijo v 80. nadstropju Burdž Kalife, najvišje stavbe na svetu, v času ramadana post konča dve minuti pozneje kot za njihove »nižje« živeče sosede? Preprosto zato, ker njim sonce sije dve minuti dlje. Kadar hočejo, so Arabci zelo natančni.
Zakaj je starejša ženska lahko tako modra in mirna?
Pred nekaj dnevi smo s prijateljicami presenetile eno izmed nas, ki je praznovala abrahama. Nekatere se nismo srečale že desetletje. Ni se mi zdelo, da smo se pretirano postarale, smo pa v tistih nekaj urah zbliževanja ugotovile, da imamo kar nekaj težav z uravnavanjem telesne temperature, pa tudi pri naročanju hrane se je precej zapletalo. Vsaka od nas česa ne sme, ker ji škodi, in po dveh urah radostnega klepetanja smo začele gledati na uro. Kaj se je zgodilo? Kam se je porazgubila nekdanja energija, pa želja po tem, da bi se malo nasmejale in sproščeno zažurale?