Koliko pa je star, vnuk namreč. Petnajst let. In kje ima trening? Povedal je. Ker se spoznam na tisti del mesta, mi je bilo precej jasno, da bi lahko mladi športnik razdaljo brez težav premagal peš ali s kolesom, pa tudi avtobusna postaja je tam v bližini. In nazaj grede bi lahko prosil prevoznika katerega od športnih prijateljev, da ga mimogrede odloži doma. Tako pač je, je skomignil sošolec.
Nedavno je Pedagoški inštitut objavil rezultate treh mednarodnih raziskav, kjer so se lotili bralne, matematične in naravoslovne pismenosti ter državljanske vzgoje šolarjev do 15. leta. Gotovo vam je že znano, da so se naši učenci odrezali precej slabše kot v prejšnjih raziskavah. Najbrž ne le zaradi covida. In zdaj vijemo roke in iščemo krivce, ki so našim potomcem zafrknili prihodnost, pa tudi zdravje. Saj se menda spomnite, da se je mladina tudi na testih »gibalne pismenosti« slabo odrezala, pa tudi zredila se je. Vse zaradi čepenja doma pred računalniki, na zaslonih seveda ni bila sama znanost?
Ampak mene skrbi neka druga nepismenost mladih (pa tudi ne tako zelo mladih). Življenjska. Tista vsakodnevna. Ko petnajstletnik ne zna sam na trening. Ko šestnajstletnik ne ve, kako bi prišel z avtobusom na drug konec mesta, kjer ima sistematski pregled, pa čeprav obvlada elektroniko v nulo in mu Google pokaže na zaslonu celo vrata zdravstvenega doma. Ko je cela drama, ker na jopi manjka gumb, ki se je na srečo našel, in tudi sukanec in šivanke so pri hiši. Je nujno treba čakati babico, teto, prezaposleno mamo, da se bodo spravile k petminutnemu delu, ali pa je morda bolj praktično kupiti novo jopo? Kar veliko mularije je pripravljene umreti od gladu pred sorazmerno dobro založenim hladilnikom, če nima denarja, da bi skočila na hamburger ali pa bi si ga celo naročila na dom. Razumete, kaj vam pripovedujem? Berite in poslušajte uspešne ljudi, ki se v intervjujih zmeraj znova zahvaljujejo staršem, ker so jih naučili garati in sprejemati odgovornost, pa čeprav so jih takrat, ko se je to dogajalo, najbrž kdaj tudi sovražili.
O, tudi danes se seveda trudimo, da bi bili naši otroci na polno zaposleni. Šport, tuji jeziki, glasbena šola, ustvarjalne delavnice …, šolarji včasih komaj utegnejo zadihati med vsemi obveznostmi. Kje pa imajo prijatelje, divjanje po dvoriščih, drobne lumparije, ki tudi oblikujejo življenje, merjenje moči, iskanje svojega prostorčka pod soncem, ustvarjanje zakladnice spominov na otroštvo? Velikokrat se izkaže, da imajo šolarji zelo površne odnose s svojimi vrstniki, saj so preprosto premalo časa z njimi. Ker so zmeraj nekje drugje.
Tej svojevrstni življenjski nepismenosti se pridružuje še druga, ki jo tudi kažejo omenjene raziskave, na kratko bi se ji reklo – zakaj se večina mladih tako malo zanima za politiko, zakaj ne hodijo na volitve, in pa njihov odnos do enakopravnosti med spoloma, pa tudi do spolnosti. Izkazalo se je, da so učitelji v šoli v zelo kočljivi vlogi, saj jih pri državljanski vzgoji mimogrede obtožijo, da navijajo za levičarje oziroma desničarje, pri spolnih identitetah pa, da kvarijo otroke oziroma jih usmerjajo na stranpoti. Saj veste, bolj zagreti starši so se pripravljeni pojaviti v zbornici kar z odvetnikom.
V mislih imam seveda otroke dokaj dobro situiranih skrbnih staršev, ki v silni želji, da bi svojim potomcem olajšali življenje in jim zagotovili spodobno kariero, iz njih nehote ustvarjajo osamljene nevrotike. Ko se bodo v odraslosti srečali z vrstniki iz revnejših ali pa tudi bolj sproščenih družin, ki so morali zgodaj poskrbeti zase in za katere je bila glavna zabava potepanje ter nabijanje žoge s prijatelji, je vprašanje, kako se bo trk teh dveh svetov končal. Premislite.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 2., 9. januar, 2024.
