Niso mi teknile tiste borovnice, ne samo zato, ker je bilo vmes nekaj gnilih (sem pred nakupom preverila, res sem, a dokler škatle ne odpreš, ne moreš videti vsega), predvsem se mi je grozno za malo zdelo, da me tako skubejo. Ne gre za tistih šest evrov, razumete, vsota sploh ni bistvena, gre za občutek, da si bil ogoljufan. Magari po pomoti, ampak vseeno okrog prinešen.
Reklamirati nima smisla, kako naj jim dokažem, da je bila v moji košarici res samo ena škatla borovnic? In zato nisem. Sem jim pa napisala pisemce. Malo zato, da se spiham, predvsem pa zato, ker verjamem, da je smiselno opozarjati na napake – mogoče bodo potem naredili kakšno manj? Vljudno pismo je bilo, majčkeno zafrkljivo, to pa že. Imajo morda akcijo »plačaš dva, dobiš enega«, sem jih vprašala, poudarila, da ne verjamem, da me je blagajnik nalašč ogoljufal – je pa tudi res, da se mi je v isti Hoferjevi trgovini nekaj podobnega že zgodilo – nevsiljivo stresla ven svoje nezadovoljstvo nad tem, kako silijo svoje blagajnike nečloveško hiteti (»zelo me moti, da začne človek pri blagajni … metati moje nakupe med tiste, ki jih prejšnja stranka še ni uspela pospraviti, ali da začne med stvari, ki sem jih pravkar plačala, lučati nakupe naslednje stranke. Bi vas res ubilo, če bi dali kupcu tisto minutko, da pospravi nakupljeno? Tako seveda stranka tudi nima časa karkoli preverjati, moje stvari so šle čez blagajno, še preden sem našla mesto za prazno nakupovalno košaro. In kako naj potem vidim, kolikokrat so mi en artikel potegnili čez čitalnik?«), končala pa sem s prijaznim voščilom »vesele praznike in veliko dobička«.
Ko sem se prvi delovni dan po praznikih privlekla do svojega računalnika, me je že čakal prijazen odgovor. Prijazno prazen in neobvezujoč. Da »iskreno obžalujejo mojo negativno nakupno izkušnjo«, so napisali, pa da so mojo reklamacijo (ni bila reklamacija, vam pravim, samo pripombica pod črto!) posredovali pristojnemu oddelku, kjer jo bodo »ustrezno obravnavali«. In na koncu dodali »vljudno vas naprošamo, da v bodoče račun pregledate takoj po nakupu, saj se tako morebitne napake lahko nemudoma odpravi«.
Več stvari je narobe s tem odgovorom. V resnici se niso opravičili, razumete, samo mojo »negativno nakupno izkušnjo« obžalujejo. Niso priznali napake, so pa polni sočutja, očitno. Nobene od mojih pritožb niso naslovili, ne gnilih borovnic ne divje ježe skozi blagajno. Za to je v resnici šlo, ne za šest evrov. Kar me je zares, zares pogrelo, je bil pa tisti strahotno pokroviteljski nasvet o pregledovanju računov. Sem se zamislila – je res na meni, da pri vsakem nakupu kontroliram, ali so se zmotili? Ne, ni. NJIHOVA dolžnost je zagotoviti, da je račun pravilen. Oni so tisti, ki morajo poskrbeti, da do napak ne pride, ne pa da odgovornost zvrnejo name – očitno sem bila sama kriva, da sem jim podarila šest evrov? Vem, napake se dogajajo, ampak bolj divjaš, več jih je. Bolj ko vihtiš bič nad blagajniki, da morajo čez blagajno spraviti toliko in toliko kupcev na uro, bolj se bodo motili.
Podpisali so se s HOFER trgovina d.o.o. Mi piše trgovina? Človek brez imena? Ali pa si s strankami dopisuje ChatGPT? Je ta napisal te prazne vrstice – osem, z nagovorom vred – to brezdušno pro forma neopravičilo, ki ne pove popolnoma nič?
Vidite, zato redko zaidem v trgovine te trgovske verige. Ker imam občutek, da sem jim odveč. Ker mi s tistim robotskim hitenjem pri blagajni sporočajo: »Daj denar in spokaj!« Preden me obtožijo, da žalim blagajnike – ne, ljudje niso krivi, kriv je sistem, ki jih sili v to. Res so zato vrste pri njih krajše, ampak teh nekaj minut, ki si jih morda prihranil, v resnici plačaš. Plačaš ga s financiranjem ponavljajočih se »napak«, ki po mojih izkušnjah nikoli niso v škodo trgovca. Zato grem raje v druge trgovine, kjer se vrste res premikajo počasneje, a imajo ljudje za blagajno čas, da te pogledajo v oči.
Pa tudi motijo se manj.
Pripis: dan po objavi v Jani so poklicali iz Hoferja, se opravičili in ponudili vrnitev denarja.
Prispevek je objavljen v reviji Jana, št. 2., 9. januar, 2024.
