In res ni težko, vam bom povedala o svojem najljubšem dnevu! Dvaindvajseti december, moj absolutni favorit leta, najbolj se ga veselim od vseh dni v letu, pa niti uradni praznik ni. Je sicer dan matematike – kar imejte jo – in dan majhnih ljudi, tega bi z vso pravico praznovala, pa imam boljši vzrok za razposajenost: dvaindvajsetega v zadnjem mesecu se veselim zato, ker se takrat dan začne daljšati, pa čeprav mogoče samo za delček sekunde. Dolžina ni bistvena, pomembno je to, da je s tem zame zime konec, pomlad je za vogalom, takoj za naslednjim pa poletje! Vseeno je, koliko snežnih neviht bo še do prvih zvončkov, jaz vem, da pomlad drvi proti meni.
So povedali, da se bo do konca leta dan že podaljšal za »okrog tri minute« (in ko to berete, imamo morda že štiri ali pet minut svetlobe več). Tri minute čistega nedestiliranega zadovoljstva, če mene vprašate. Veste, kaj vse se da narediti v treh minutah?
Lahko pretečete 1878 metrov (če ste Usain Bolt, sicer pa nekaj manj, kar je tudi čisto v redu).
Prišijete gumb, ki ste ga že dolgo nameravali prišiti nazaj, pa niste našli časa.
Skuhate mehko kuhano jajce.
Naredite devetdeset počepov. Za dobro zdravje in jedro ritko.
Naučite se novo besedo v tujem jeziku. Ali v svojem, bogat besedni zaklad je zakon.
Poklepetajte s sosedom. In ne pozabite se nasmehniti.
Nekaj poiščete – telefonsko številko, naslov, podatek … Google komaj čaka, da vam pove.
Raztopite vitaminsko tableto v kozarcu vode in jo spijete.
Odgovorite na elektronsko pismo.
Vrnete telefonski klic.
Tri minute samo ste. Tiho. Pri miru.
Preberete uvodnik, ki vam nariše nasmešek na obraz.
Tako preprosto je. Tri minute, mala večnost. Mala svetla večnost.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 1., 3. januar, 2024.
