Tako pa sem tekala po službenih poteh novinarstva, zagozdena med sogovorniki in telefonskimi klici nisem prav nič razmišljala o morebitnih scenarijih prihodnosti. Živim za danes, za ta teden. Od ponedeljka do petka, za naprej ne delam nobenih načrtov. Danes se počutim v redu, nič ne vem, kako bo s tem čez en teden. S težavami se bom ukvarjala takrat, ko se bodo te dejansko pojavile. Pred mano sta bila dva velika dogodka, na katera sem se pripravljala vse od poletja. Povabljena sem bila kot ena od govornic na 7. maraton pozitivne psihologije, ki vsako leto poteka v mariborskem Narodnem domu. Prvotno navdušenje, da so organizatorji dogodka opazili moje napore, da se ljudje med sabo bolj razumemo in podpiramo, četudi imamo o nekaterih zadevah različno mnenje, sta zamenjali neverjetna negotovost in trema. Kaj naj povem? Kako? Bom zmogla? Kdo sem sploh jaz, da ljudem razlagam o življenju? Javni nastop me ni toliko plašil, vseeno sem leta poprej nastopala na televiziji, kar je skoraj podobno, in nekaj skromnih izkušenj javnega nastopanja sem si pridobila. Ampak od televizijskih nastopov je preteklo dosti časa in vmes se nisem ukvarjala s tem, da govorim preveč hitro in da med govorjenjem maham z rokami. Odkar vem zase, vse pomembne stvari najprej napišem na papir. Ko nanj spravim vse svoje misli, zmedene in konfuzne, in ko zatem sčistim besedilo enkrat, dvakrat, stokrat, če je treba, do oblike, ki je zame sprejemljiva, potem se pomirim. Misli mi redno uhajajo, tudi tiste lepe, kar zapišem na papir oziroma v računalnik, pa ostane. In čeprav sem že od poletja razmišljala, kaj naj ljudem povem v tej eni uri, ki mi je pripadala, sem bila teden pred dogodkom brez napisanega besedila. Saj sem vsake toliko, ko sem se česa spomnila, nekaj kracala po papirju, a ko sem preletela besedilo, sta bila v njem samo nekakšno nakladanje in prisiljeno duhovičenje. Tega pa nisem želela. Tako sem v soboto prišla v Maribor čisto nepripravljena, zapisanih sem imela samo nekaj iztočnic v smislu kaj dela čefurka na tem odru in kako lahko obstajaš, če te v resnici sploh ni. Ves čas sem v glavi mlela, kaj bi bilo treba povedati ljudem, kaj je pomembno in kaj ne, obremenjevala sem se s tem, da se bodo komu moje življenjske izkušnje zdele pretežke in moreče, bala sem se, da bo moje predavanje morbidno in zoprno ljudem. Kdo pa rad posluša zgodbe o raku, smrti otroka, življenju na ulici, izgubah, življenjskih porazih? Jaz že ne, zato sem se močno lomila v sebi, kaj in kako povedati ljudem, da jim ne zamorim še tega večera. Na srečo sem že sredi poletja rešila največjo težavo, kaj bom oblekla ta večer, zato sem bila vsaj glede tega popolnoma potolažena. Morda je bila komu izmed poslušalcev izbira moje obleke nenavadna, a meni se je zdelo, da je posebna rumena obleka, ki se je v moji omari skrivala celih pet let, kot ustvarjena za ta dan.
Organizatorji dogodka so me namreč zaprosili, naj oblečem kakšen kos oblačila rumene barve kot barve sonca ali pa optimizma. Mati mila. Če bi rekli katero koli barvo, rdečo, zeleno, vijolično, ne bi imela prav nobenih težav, ampak rumena! Koliko žensk poznate, ki imajo rade rumeno barvo oziroma imajo v omari celo obleko v tej barvi? Sama žal ne poznam nobene. In ko sem brskala po omari, premetavala obešalnike in iskala nekaj rumenega, je ta posebna obleka ves čas skakala vame. »Mene vzemi, mene. Že pet let čemim v tej omari, čakam na priložnost, da zasijem in se pokažem, vendar je ni. Vsak dan brskaš po tej omari in se mi vztrajno izogibaš. Le zakaj?!« In potem res popustim in jo vzamem iz omare. Prva in zadnja izbira. Obleko sem kupila v Indiji pred petimi leti, nehote in nenačrtovano. To dolgo rumeno indijsko obleko s krilom na zvonec, brez rokavov in prešito s številnimi zlatimi nitmi, sem videla pri nekem starem krojaču. Stanovala sem v njegovi bližini, večkrat sem se sprehodila mimo njegove trgovine, vedno mi je pogled pritegnila sijoča rumena obleka, ki je stala v kotu sama in pozabljena. Kot bi samo name čakala. Zanjo je hotel 20 evrov, zadovoljna sem mu dala enkrat več. Pojma nisem imela, kje doma bi lahko nosila takšno žarečo rumeno obleko, ženske v Sloveniji smo namreč vse bolj uniformirane. Niso čudne dame v hlačah in pajkicah, temveč tiste, ki še nosimo krila in občasno visoke pete. »Le kako se ti da,« mi večkrat reče kakšna prijateljica in zavije z očmi, ko se zadovoljno vrtim v pisanem krilu. Seveda se mi da, saj sem v prvi vrsti ženska. Uživam v lepih stvareh, četudi se komu zdijo profane in nepomembne. In mnogo bolje se počutim, če sem si všeč, ko se ob izhodu iz hiše pogledam v ogledalo. Ko včasih vsa gnila nase navlečem prvo razcapano trenirko, ki se mi ponuja, tega zadovoljstva ne najdem. Nekatere obleke ničesar ne rečejo, a vse povedo. (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 52, 27. december, 2023.