Spomnim se, da je bilo predlani v tem času še tako veliko upanja in želja, da bi bilo naslednje leto dobro! Ampak najprej beseda ali dve o upanju. To je duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo, pravi slovar. In danes mi to moje duševno stanje pravi, da se je kakšno moje upanje tudi uresničilo in marsikatero pač ne. Ampak veste kaj: če drži, da upanje umre zadnje, potem imam še vendar čas, da se uresniči, ali ne? Saj prvi januar ne postavi sveta v drugo dimenzijo. Bodo rekli pesimisti, da ne smem biti o tem tako zelo prepričana. Eh, saj ni treba, da povečujete moje dvome o vsem in vsakomer, jaz si bom raje privoščila še eno upanje več! Vi pa tudi, ali ne?
In če pogledam nazaj v leto, sem se tukaj večkrat razgovorila o drugih: o tistih, ki se jim uresniči več upanja kot drugim. Ali so zato »srečkoti«? Pojma nimam, ker jih ne poznam tako dobro, vem pa, da se o življenju niso naučili toliko kot mi preostali. In tudi to, da bo njih mnogo bolj bolelo, ko bodo padli z oblakov na tla. Tistim, ki smo na tleh, bo lažje.
Ampak danes vam želim povedati tudi o svojih nebodijihtreba. Res ne bi bilo prav, da bi, dragi bralci in bralke, dobili vtis, da me vedno živcirajo samo drugi, hehe. Ker se najbolj razburjam kar sama nad seboj!
Z lahkoto vam navedem kakšen primer. Pravzaprav je včerajšnji večer zelo pripraven za razlago. Z Janekom sva šla na dolg sprehod, v senci je bilo mrzlo, na sončku pa prav toplo, pa še zvečer je bil prekrasen pogled na rdeče oblake in tudi zasneženi vrhovi gora so bili preliti z rdečo. Za Nado sva spekla pecivo in Janek ga je namazal s stopljeno čokolado in niti enkrat ga ni zamikalo, da bi obliznil žlico, hehe. Precej razburljiv dan je bil zanj in zdaj že spi. Jaz pa sem vklopila računalnik, ves teden sem valjala v glavi ideje za tekste, pa sem jih dotlej vse pozabila. Ali pa se mi niso zdele več tako pomembne. Obsedela sem pred praznim ekranom in škilila čezenj na božično zvezdo na mizi, ki so ji začeli odpadati listki. Kaj ji manjka, nisem ugotovila. Potem mi je pogled ušel v spodnji levi kot ekrana in zagledala sem štiri modre kvadratke. Ja, za njimi se skrivajo igrice. Tudi tista s kartami, ki sem jo rada igrala pred mnogimi leti. Dobro, sem si mislila, ta čas, ko čakam, da mi kaj pade v glavo, lahko hitro odigram vsaj eno! Če se še sploh spomnim, kako to gre! Joj, očitno moji možgani shranjujejo samo bedne ideje. Tako da … kaj naj rečem? Nisem ostala pri eni igri. Koliko jih je bilo? Hm, toliko, da so mi obtičale v grlu. Potem sem se odtrgala od njih in si prisegla, da bodo na hladnem naslednjih sedem let! Zaprla sem računalnik in šla spat s slabo vestjo. In upam, da se bom tega držala. Pritlehna reč!
Sploh vam ne upam povedati, kako srce parajoče slabo sem skrbela lani za svoj vrt! Res je, da je sredi poletja usahnil izvir vode na vrhu hriba in da se je Janek zelo težko odpravil proti vrtu, pa vseeno. Nekaj sem posadila spomladi, nekajkrat počistila gredice, ampak … brez nič ni nič! Malo sem upala, da se bodo rastline privadile na spremenjeno podnebje, a tega še nimajo zapisanega v genih. Natančno vem, kako me bo spomladi zagrabila ihta in bom kopala in sadila, kot da gre za življenje. In potem spet omagala.
No, pa še moje najbolj veselo spoznanje. Za katero pa pred časom res nisem imela nobenega upanja. In tega spoznanja ne morem niti dokazati črno na belem in s kakšnimi številkami. Kar pa seveda ne pomeni, da to ne drži! Marsikaj obstaja v tem življenju in na tem svetu, česar ne moremo tehtati, niti meriti, niti prijeti v roke … Namreč, ko sem pred tremi leti začela pisati te kolumne, je bilo moje največje upanje to, da bi jih bralci radi brali. Iz enega razloga: da bi spoznavali in bolje razumeli svet ljudi, ki imajo posebne potrebe. Zakaj bi ljudje brali o njim tujem svetu, pa še svojih težav imajo dovolj?
Ampak mnogo bralcev je zbralo pogum in naju spremljajo ves čas. In spoznali so, da je najino življenje pravzaprav podobno njihovemu. Kadar pridejo težave, jih je treba reševati. Kadar so stiske, se je treba izjokati. Kadar je vse dobro, se smejati … In midva sva pridobila mnogo prijateljev, ki nama podarjajo nasmehe, objeme, stiske rok. In tisti trenutek začutim, da bo Janeku za pičico lažje preživeti v tem svetu!
Če povzamem misel, ki jo napisal Rabindranath Tagore, da tisti, ki posadi drevo, vedoč, da zagotovo ne bo sedel v njegovi senci, počasi razume smisel življenja … Ne vem, ali sem posadila drevo, morda samo drobno koreninico nekega grmička. Zato pa imam upanje, da nama boste vi, dragi najini bralci, malo pomagali pri skrbi zanj. Tako, da boste ohranili v svojem srcu in mislih prostorček za tiste, ki niso kot drugi!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 1., 3. januar, 2024.
