Že oktobra se nakazuje. Trgovci zvlečejo na plano vse, kar jim je od prejšnjih let ostalo v skladiščih. In potem se mesece vse blešči in cinglja, v srce in dušo se iz vseh mogočih nosilcev zvoka na naše duše zlivajo milozvočne božične lajne, na Prešercu so Tino na njim naravni način počastili že vsi njeni pasji malikovalci, praznikov pa še kar ni. Medtem ko poslušamo, kako bodo višjo omrežnino za elektriko plačevali naivni bedaki, ki so na strehe ter v kleti vgradili sončne panele in toplotne črpalko, Ljubljano razsvetljuje 50-kilometrska veriga lučk. Samo na Tini jih visi deset kilometrov. Za to denar je. Ni ga pa za razširitev električne infrastrukture, ki bi vse te na novo postavljene sončne elektrarne povezala v celoto. Tisti, ki so panele prodajali, pravijo, da niso krivi, elektrogospodarstva pa tudi ne. Kdo torej? Kar pripišite si! Tako je to pri nas. Prihodnost preskrbe z elektriko je tako zblojeno slovenska, da bolj ne bi mogla biti. Absolutno smo proti vetrnicam, novim hidroelektrarnam in – Bog ne daj – novi jedrski. Skratka, smo proti vsemu. Ker smo lahko in ker je to moderno. Kako naprej, najglasnejših nihče ne vpraša. Kar je dobro. Ker kaj pametnega pa naj bi povedali!? Saj vedo, da prav dolgo brez elektrike ne bi preživeli. Tale okoljevarstvena je včasih kar preveč popreproščena. Silno udobna in ne posebno odgovorna. Biti proti je danes preprosto in moderno. Drugi tir, tretja os, železnice, ceste …, vedno se najde razlog. In vse se ustavi. Za nekaj časa. In ve se, kdo vse to plačuje.
Malo me je odneslo. Prazniki. Z božičem smo opravili, a ni še konec. Nismo še dovolj zapravili. Prazniki že dolgo niso več zaradi nas. Prazniki so posel. Na dimnike, Dedke Mraze in sani smo že davno pozabili. Sploh ker tudi nergači, kot sem jaz, v obredju pridno sodelujemo.
Imam tri zlate vnukinje in dva krasna vnuka. Okej, vsem je že vse jasno. Božičku in Dedku Mrazu že dolgo ne pišejo več. Žal. A piškote, potico spečem in prednovoletno srečanje z veseljem pripravim, ker je to ena redkih priložnosti, da smo vsi na kupu. Za zdaj. Darila pa!? Ko sem zadnjič spet jamrala, kako komaj čakam, da bom lahko namesto bolj ali manj zgrešenega darila vnukom v žep vtaknila bankovec, je bila prijateljica zgrožena. Denar vendar ni darilo! Darilo mora biti nekaj osebnega, nekaj, kar med tistim, ki da, in onim, ki dobi, splete prav posebno vez. A bejž no, zdaj pa še ti!
No, nekako sem vse skupaj sestavila. Zavila in razdelila. Obred je bil rešen, naša eko smreka – »veste, še včeraj je rastla« – že odmetava iglice. In vse je bilo poplačano s tem, ko nas je še enkrat bilo vseh 11 za skupno mizo. Neprecenljivo, ker vem, da prav dolgo ne bo tako. Celo upam, da ne. Hočem verjeti, da bo svet za moje in vaše vendarle ostal odprt, lep in privlačen. Čeprav … ste kdaj pomislili, kdo danes formalno odloča o miru in vojni na tem svetu? Starci! Sami starci! Biden 82, Netanjahu 81, Putin 72, Ši Džinping 71 … Halo! So kaj vprašali tiste, ki bodo na tem svetu živeli? Kdo je tu nor?
Praznikov si nisem izmislila, tudi ukinila jih ne bom. Morda sem le nekoliko pozabila, kako se je treba med njimi pootročiti, prilagoditi in se tudi za to, da so videti praznično, potruditi. Pozabiti na slabo, upati na dobro. Ker dobro se z dobrim vrača. Čas s časom, nasmeh z nasmehom, želja z željami …
Vse dobro in srečno nam vsem!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 52, 27. december, 2023.
