Fak, kaj pa naj oblečem? Tam je vendar ples, ne moreš se afnati v kavbojkah. Sicer imam neko precej elegantno obleko, ki je nobena od mojih sopraznovalk še ni videla, ampak kako se naj stlačim vanjo? Do novega leta moram imeti vsaj pet kil manj, sem sklenila na koncu novembra.
Rezultat? Tik pred najdaljšo nočjo v letu imam še kakšno kilo več. Pri tem pa kar naprej stradam in pijem hektolitre vode. Zakaj mi ne uspe? Strokovnjaki me prepričujejo, da se moja leva in desna možganska polovica med seboj ne razumeta prav dobro, da sem si z večnimi shujševalnimi kurami podrla pravi občutek za lakoto, se pravi – če prav razumem – da je čisto vseeno, če hujšam ali ne, redila se bom in pika. Razen če me zaprejo v kakšno taborišče.
Povprašala sem kar nekaj shujševalnih gurujev, vsak mi je nakladal kaj drugega, telovadba pa beljakovine in podobna jajca. Pobrskala sem po spletu in končno ugotovila, zakaj sem tako lepo okrogla. Ker sem poročena! Avstralski strokovnjaki so že pred leti naredili raziskavo med 6458 ženskami; na začetku raziskave so imele od 18 do 23 let, spremljali pa so jih deset let. In kaj presenetljivega so ugotovili? Da so najbolj suhe tiste, ki so ostale samske! V desetih letih so pridobile pet kilogramov, tiste, ki imajo partnerja, otrok pa ne, so se poredile za sedem kilogramov, poročene in z vsaj enim otrokom pa so jih pridobile devet! Stvar je torej jasna – kriv je cenjeni soprog! Seveda sem ga takoj ustrezno napadla.
»Ne spomnim se, da bi te kdaj silil jesti,« se je otepal.
»Seveda ne, me pa siliš kuhati! In seveda kuham jedi, ki jih imam tudi sama rada,« sem mu pojasnjevala njegov glavni greh, on pa, da to ni res. Nič me ne sili. Jaz sem polna predsodkov o srečni družini, ki mora vsaj enkrat na dan sesti za mizo in se kaj pametnega pogovoriti. Seveda pa za mizo ne bo sedla, če ni na njej česa dobrega.
Prav, sem rekla, pa ne bom kuhala, on pa, da tudi prav, v še isti sapi pa je vprašal, kdaj bo večerja. Ko bomo, predpostavljam, sedli za prazno mizo ter se prisrčno in seveda umirjeno pogovarjali.
No, res si je scmaril pečena jajca z veliko slanine, pri tem je seveda vedel, da je holesterolni obrok v popolnem nasprotju z mojimi principi. Najbrž je upal, da ga bom vrgla v smeti in pripravila kakšno solato, a se je zmotil. Ti kar jej, kar ti paše, sem rekla mirno in grizljala korenček (fuj). Vsaj k meni sedi, saj veš, da ne morem jesti sam, je milo prosil. In sem sedla ter namakala kruh v tista presneta jajca.
»Mislim, da vem, zakaj se samske najmanj redijo. Ostati morajo vitke, da si bodo lažje ulovile moža. Ti pa si svojega že ujela, zato se ti prav zares ni treba sekirati,« je zagodrnjal, ko je pospravil zadnji grižljaj, in zamomljal, ali je kje kaj sladkega. Saj me ne bo silil, da mu delam družbo …
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 52, 27. december, 2023.
