S čepki v ušesih, da ne bilo treba poslušati petard in muzike, ki je odmevala od vsepovsod. Kmalu po silvestrskem poljubu se je cenjeni soprog pobral v posteljo, jaz pa sem si na računalniku izmenjavala novoletne čestitke. Vsi smo jadikovali, kako skoraj nihče več ne piše voščilnic ali celo potrka na vrata in vošči. Najpreprosteje je pošiljati mesiče in mejle s kakšno trapasto svetlečo migotajočo voščilnico, ki jo tudi najdeš na spletu. Fuj.
No, potem je začelo bliskati in grmeti, dež je ropotal po šipah in tudi jaz sem se odpravila v posteljo. Z bridkimi spomini na stare čase, ko smo se na novoletni dan sankali in kepali, zdaj pa se utapljamo v umazanih mlakah in smo lahko za povrh še srečni, če nam bližnji potok ne zalije hiše do prvega nadstropja. Sredi neoptimističnih meditacij sem zaspala, potem pa me je nekaj vrglo pokonci. Šesti čut ali nekaj takšnega. Odtavala sem do svojega delovnega kotička in skoraj bi me kap. S trama na stropu, tam je zaradi okrasa in ne zato, ker bi bil nujno potreben, je lila voda – naravnost na moj računalnik. Takrat še nisem kričala, ker sem v transu reševala najpomembnejšo napravo v zgodovini človeštva in potem poiskala še vedro, da sem ga postavila pod slap. Nakar sem si dala duška. Najprej je pridrvel cenjeni soprog in spraševal, ali sem si zlomila nogo, ker tako rjovem, nakar se je na pragu pojavila babica v rožicah, prepričana, da jo tako navdušeno pozdravljam, ker je doma že ob štirih zjutraj. Ko sta ugotovila, da imamo v hiši poplavo, sta začela kričati tudi onadva, in tako smo bili precej neuglašen trio, kar je privabilo pred vrata nekaj preplašenih sosedov. Kaj se je zgodilo? So vas oropali? Je kdo, bognedaj, umrl?
Nato si je sosedski konzilij ogledal slap in se čudil. Pa kako, saj ste vendar pred nekaj leti zamenjali streho. Mogoče pa je voda pritekla po zapori za polhe, se je sam s seboj pogovarjal cenjeni soprog. Nihče ni razumel, o čem govori.
Razen jaz. Ob hiši imamo namreč nekaj brajd in vsako jesen, ko je grozdje zorelo, je prihajala na obisk, najprej ponoči, potem pa tudi podnevi, obširna družina polhov. Če bi samo obirali grozdje in ga jedli, ne bi imel nihče nič proti, za vse, tudi za požrešnem kose, ga je dovolj. Ampak naduti polhi niso bili zadovoljni s kakovostjo grozdja, lupina je bila predebela ali kaj, in vsako jutro smo našli na terasi kupčke grozdnih lupin. Okrog pa muhe in mušice, mravlje in smrdljivci in še kdo od nas je s sveže očiščenimi čevlji stopil v tisto nesnago.
Cenjeni soprog je začel oster boj s polhi, čeprav so menda zaščiteni. Najprej jim je nastavil vabe, ampak ujele so se samo podgane. Potem je del fasade premazal z mišjim lepilom, nanj se je prilepilo le nekaj dlak s polhovega repa. Lepilo in rep sta še zmeraj tam, mimoidoči ugibajo, da gre za ekspresionistično fresko. Nakar je cenjeni soprog sumil, da se je polšja svojat v času trgatve preprosto naselila nekam pod streho, zato je poklical četo krovcev in jim naročil, naj naredijo kovinske prepeke ter pregrade za nesramne glodavce. Malce so se posmihali, ampak naredili pa so in tudi mastno računali. No, po eni od takšnih pregrad je voda očitno našla pot do mojega računalnika.
Dramatično sestankovanje je trajalo do jutra, ko so se priklatili domov ta mladi. Nič hudega ne bo, me je potolažil sin, ko se bo računalnik posušil, bo morda spet delal. Morda. Bi pomagalo, če bi se ga lotila s fenom?
Ah, mimogrede, potem se je priklatila k hiši potepuška mačka in ostala, polhi pa so se preselili k sosedu. Pa miši in podgane tudi.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 2., 9. januar, 2024.
