Živijo z domala stotimi tisočaki BDP na prebivalca. Za lažjo predstavo, Slovenija ni revna, a ima le četrtno tega. Po zaslugi ogromnih zalog nafte in plina ter sto tisočev uvoženih delavcev se valjajo v »petro« dolarjih. In zahodnjaki, ki jim zaslužke zavidajo, kratenje vseh mogočih človekovih pravic pa odpuščajo, jih vedno bolj občudujejo. Katar je pred letom gostil svetovno nogometno prvenstvo. V izgradnjo osmih novih nogometnih stadionov je brez težav pljunil šest milijard in pol evrov. Obneslo se je. Najverjetnejša prirediteljica svetovnega nogometnega prvenstva leta 2034 bo Savdska Arabija. Ogljični odtis? Ah, dajte no!
In tam se je pravkar končala letošnja podnebna konferenca. V zaključnem dokumentu postopna odprava fosilnih goriv ni omenjena. Le pravičen in urejen odmik od njih. Do leta 2050. Si predstavljate to sprevrženost? O podnebnem biti ali ne biti se svet pogaja v deželi, ki leži na nafti in plinu in ki je ravnokar za hitrejši transport vsega tega bogastva zgradila več kot 600 kilometrov železniških tirov! In oni naj bi rekli, no, prav, pa ne bomo več!? No, da bomo vedeli, kdo in zakaj ob gostiteljih še preračunava. Savdska Arabija ne načrpa največ nafte na tem svetu. Pred njo je Rusija in takoj za njo Amerika.
A da se ne bom preveč sprenevedala. Živimo v časih, ko tudi sicer na marsikaj najprej pogledamo skozi svoja očala. Nihče med nami ne kaže rad podobe, za katero ve, da ni všečna. Živimo v duhu poslušaj, kaj govorim, ne glej me, kaj delam.
Ko sem opazovala okoljevarstvenike, ki so v Dubaju od udeležencev podnebne konference zahtevali prepoved uporabe fosilnih goriv, sem se spraševala, katero gorivo neki je njih tja pripeljalo. Večino gotovo enako kot pred letom nogometne navdušence. Tudi jaz bi sedla na letalo. Čeprav ne letim rada. Vsak s svojim so se tja pripeljali tudi visoki gostje in politiki. Vem, da zaradi varnosti, saj bi bilo sklatiti letalo s sto in več pomembneži preprosto preveč mamljivo, a vse to vendarle ne gre skupaj, mar ne?
Resnica je, da je retorika eno, ukrepanje pa nekaj čisto drugega. Vsi smo za zeleno, okolju prijazno in domače. Načeloma. Na osebni ravni nam gre težje. Čemu bi se pa jaz ali vi, ki sicer na vrtu nimamo naftne vrtine, a nam vseeno nič pomembnega ne manjka, odrekli? Zavestno, zato da bi še kaj ostalo tudi za naše vnuke? Čemu torej? Na 22 stopinj ogretemu stanovanju? Avtomobilu, od kdo ve kod pripeljani hrani, smučanju po urejenih progah, počitnicam ob morju, občasnim potovanjem? Brez vsega tega bi šlo. A ko se ponudi priložnost … pozabimo na podnebje. In vnuke.
Ker lahko. Tako kot smo domala pozabili na Ukrajino. Tako kot bomo tudi na Palestino, če se bo kje zgodilo kaj še »slikovitejšega«, ubijalsko nepojmljivega. Če je kaj takega sploh mogoče. Pobesnela vojska načeloma demokratično urejene države z domnevno civiliziranimi državljani lahko danes, tukaj in zdaj, na očeh vse svetovne javnosti mirno pobije domala deset tisoč palestinskih otrok, pa pol Evrope še kar menca, ZDA pa celo glasujejo proti humanitarnemu premirju!? Ker tam živijo bogati in vlivni Judi. Nepojmljivo! Je res to svet, ki ima prihodnost?
In ti politiki, ki niti palestinskih otrok ne zmorejo zaščititi pred izraelskim masakrom, naj bi planet in naše potomce obvarovali pred podnebnim kolapsom? Z že videnim političnim spektaklom in s še enim ničvrednim papirjem?
Prav res, le kdo bo resetiral svet?
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 51, 18. december, 2023.
