O zimi pa ne duha ne sluha. Edino pametno je bilo v socializmu, se je pridušala babica. Takrat so smrečice začeli prodajati po božiču, da jim ne bi kdo slučajno rekel božično drevo. No, no, zadnjih deset let pred propadom socializma je bilo že vse drugače, je godrnjal cenjeni soprog. Takrat si že vse dobil veliko prej in celo nadškof in predsednik socialistične zveze sta nam voščila za božič. A res, so se čudili ta mladi. Kaj pa je to – predsednik socialistične zveze?
Ampak zdaj je le napočil čas, ko bi si lahko privoščili malo bleščavega glamurja, je izdavila koruzniška snaha. Pri njih doma da imajo že zdavnaj vse okrašeno. Super, a bomo povabljeni, sem bevsknila, medtem ko sem na stojalo sredi dnevne sobe obešala perilo, zunaj je namreč lilo kot iz škafa. Sin me je grdo pogledal, češ da je uboga morebitna bodoča tašča nenehno dežurna in ne more vabiti, ta mlada pa je pribila, naj ne gnjavi, ker to ni res, kaj pa more, če njena mama kuha slabše kot jaz. Še nihče se ni zadavil na njenih božičnih štrukljih s suhimi hruškami, pa se tudi on ne bo!
Kdo bo torej prinesel smrečico, sem skušala ustaviti zaneteni prepir, medtem ko sem spravljala na stojalo gate koruzniškega zeta. Benti, hčere in snahe se nenehno pritožujejo, kako se mame in tašče nesramno vmešavajo v njihovo gospodinjstvo. Pri nas pa je vse drugače – mirno mečejo svoje cunje v skupni koš za perilo, plenijo skupni hladilnik in zdaj bi radi, da jim še smrečico okrasim. Malo morgen!
Jaz je že ne bom kupoval, ker si mi s smrečico travmirala otroštvo vse do odraslosti, se je pritožil sin. Vsi so zavili z očmi, ker je bilo jasno, da bo znova razgrnil ganljivo predbožično zgodbo, ko sva kupovala smrečico v mestni cvetličarni. Kupila sem največjo, takšno iz ameriških božičnih filmov, da sem jo komaj nesla na ulico. Drži me za žep od plašča, sem naročila sinčku, in potem sem se vso pot po nekaj ulicah pogovarjala z njim, kako bova krasila prelepo drevo, in ker so mi veje šumele okrog ušes, nisem slišala, da mi mali ne odgovarja. Samo mimoidoči so me začudeno gledali, češ, tale je pa zgodaj začela popivati. Potem je nesrečno drevo bilo le pretežko, naslonila sem ga na neko ograjo – in ugotovila, da otroka ni nikjer. Oddivjala sem nazaj do trgovine in bil je tam, pred vrati, klical me je, jokal pa niti ni, okrog njega pa množica razjarjenih meščanov ter policija na poti. Mati ga je izgubila, zapustila, pozabila! Pograbila sem ga in jo odkurila, kolikor so me noge nesle. Ko sem prisopihala do smreke, ki je na srečo ni nihče ukradel, mi je pedenjped predlagal, da bi jo skupaj nesla …
Tudi mene nikar ne glej, je siknil cenjeni soprog. »Skoraj bi me zaprli!« Smrečko je namreč kupil od vratarja, ki jo je posekal v sosedovem vrtu. Policaji so pridrveli z vključeno sireno. Saj menda ve, da je prepovedano kupovati smrečice, ki nimajo nalepke? Ne, ne ve. Plačal je kazen. Niso mu povedali, da je bil dotični vratar v suspenzu, ker je spuščal tatove v podjetje.
Okej, jaz jo bom prinesla, je dahnila koruzniška snaha. Takšno do stropa, z nalepko. Če bom seveda umaknila stojalo za perilo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 51, 18. december, 2023.
