Koliko slovenskih moških in fantov bi volilo podalpski ekvivalent stranke Andrewa Tata, globalno občudovanega nasilneža, vulgarneža in preroka ideologije toksične moškosti?
Menda je v današnjem času težko biti karkoli. Težko je biti mlad, težko je biti star. Biti reven je itak težko, a menda tudi ubogi direktorji in kriptomilijonarji trpijo svoje bubu rane. Prav tako bojda ni lahko zavednim domoljubom, biti temnejše polti pa že od pamtiveka pomeni prenašati posebno pezo. Gejem nikoli niso posebej cvetele rožice, ženske pa so po vseh merljivih kriterijih še vedno v podrejenem položaju. Živimo pač v posebej kaotičnem času prehoda v neznano, ki ga skoraj vsi občutimo kot tesnobnega in neprijaznega. To so trenutki, ki jih je italijanski filozof Antonio Gramsci imenoval »čas pošasti«. Begunci, staroselci, dekadentna mladina, mesojedci in vegani, feministke in šovinisti, verski fanatiki ter brezbožni nihilisti – vsak med nami je za nekoga pošast. Kjer pa lomastijo pošasti, vznikajo tudi oklepljeni prenapeteži, ki vihtijo krepela veličine, obratno sorazmerne s premoženjem tam spodaj. Kajti če verjamemo zagovornikom ideologije toksične moškosti, so najbolj prebite med vsemi parami zgodovine v tem trenutku mladi heteroseksualni beli tipi, ki jim pošasti odžirajo temeljne človekove pravice do – oprostite, uporabili bomo njihovo razsvetljeno izrazoslovje – f…a in keša v neomejenih količinah.
Ščemenje v mošnji
Najbolj prepoznavna karikatura te ideologije je Britanec Andrew Tate. Lahko bi ga opisali kot enega najbolj priljubljenih globalnih vplivnežev, propadlega kikbokserja, spolnega predatorja in nasilneža, organizatorja nekakšne spletne piramidne sheme in po novem tudi politika. Toda namesto vseh teh označb je Tata še najlaže in tudi najbolj točno opisati z eno samo besedo: nastopač. Gre za človeka, ki nikoli ne bo presegel najprimitivnejše stopnje razvoja človeške osebnosti, za katero je po Freudu značilno slepo sledenje principu užitka. Njegova vizija za življenje ni nič drugega kot scenarij za pogrošni pornič s samim seboj v glavni vlogi: neskončna orgija s ponižanimi, po možnosti prebutanimi lepoticami v razkošni graščini, prigoljufani na račun tujega denarja. Zdi se nemogoče, da bi takšnega primitivca lahko kdorkoli jemal resno; Tate deluje tako noro nezrel, tako nesposoben obvladovati nevzdržno ščemenje v mošnji, tako zelo neprilagojen na realnost, da je že sedaj moč z gotovostjo napovedati tragičen konec njegove zgodbe – življenje pač ni pornič. A ker živimo v času pošasti, v katerem je mogoče vse, je Andrew Tate postal ikona množice mladih belih moških po vsem svetu. Nedavno je ustanovil lastno politično stranko, s katero želi naskočiti – in mastno nategniti – vrh britanske politike.
Cesarici, kar je cesaričinega
Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako zelo tipično. In realno. Ne nazadnje je oblast v najmočnejši državi na svetu pravkar že v drugo prevzel tip, ki je za ženske rekel, da jih je treba »zgrabiti za pi..o«, in ki je plačeval za seks s porno starleto – tudi Donald Trump, še en nastopač, ki mu je uspelo, želi živeti v porniču. In še en beli multimilijonar, ki mu povzročajo bubu rane pripadnice in pripadniki vseh demografskih skupin, ki niso njegove, še posebej boleče pa mu zadajajo ženske, ki ne želijo nastopati v njegovih fantazijah. Torej ženske, ki nočejo po ves dan stati za šporhetom in vso noč na uslugo ležati v postelji, vmes pa nagačene ždeti na polici z igračkami. Ženske, ki želijo enako plačilo za enako delo, enake možnosti in pravice, enako življenje kot njegova demografska skupina. A najmanjši dečki najglasneje tulijo, če ne dobijo svojih igračk. Za Trumpa, Tata in druge karikature toksične moškosti so ženske, ki se upirajo patriarhatu, najbolj sprevržene med vsemi pošastmi. In toksična moškost je najradikalnejši odziv patriarhata na ta čas prehoda iz nepravične preteklosti v neznano prihodnost. Celoten zahodni civilizacijski krog trese refleks radikalne retradicionalizacije, na okopih katere se v obrambo svoje ogrožene dominacije zbira množica moških, zlasti mladih. Tudi v Sloveniji.
