Tukaj je rahlo bolje od pekla, je nekoč dejal eden od zaposlenih na tej deponiji, ki se razteza na zemljišču v velikosti 180 nogometnih stadionov. Tega ne izreče nihče v dokumentarnem filmu, a jim ni treba. Čuti se, skoraj vonja, piše jim v očeh. Čeprav je to tudi film o toplih očeh in smislu za humor, ki ga imajo ljudje na Balkanu – tudi v silno težkih trenutkih. In njihov vsakdan je težek – delo na prostem, brskanje po smeteh, v umazaniji, ob deževnih dneh v blatu, pod žgočim soncem poleti, pa tudi v snegu ob hudem mrazu; v nevarni bližini ogromnih delovnih strojev, ki potiskajo smeti, jih tlačijo; čakajoč tovornjake, ki usipajo tisto, na kar stekleničarji prežijo – plastenke.
Nevarno je tudi zaradi nenehnega vznikanja požarov, konstantno je treba gasiti, pobiralci plastenk pa delajo naprej in se duše v nevarnem dimu. Takrat je res peklensko, kot bi gledal prizore konca sveta. Ampak delo ne sme obstati, »gazda« po telefonu sprašuje, se razburja, grozi s posledicami. Vreče je treba napolniti, plastika je cenjena dobrina.
A »gazda« je nekje v varnem zavetju, vodja tropa (pobiralcev na smetišču) Jani pa je tam – na terenu, mora jih motivirati, poskrbeti za vreče, ki si jih različne skupine pobiralcev kradejo med seboj. Nad njihovimi glavami je vsak trenutek na tisoče galebov, za katere je to samopostrežna trgovina z brezplačno hrano. A ceno je včasih vseeno treba plačati – z življenjem. Plastika, ki je je na takem smetišču na pretek, je za živali lahko usodna – nekateri ptiči vzletajo z vrečkami, ki se jim zataknejo za nogice, verjetno pa se jim kaj zatakne tudi v grlu oziroma trebuščku. Galebov je res veliko, hrup je neznosen, a stekleničarji se med njimi gibljejo povsem brezskrbno – galebi pa jih, vsaj tako je sklepati iz 84-minutnega dokumentarnega filma, puste pri miru.
Na polju smeti
Jani Boc je vodja stekleničarjev na terenu, z njimi tudi spi v razmajani hiši, kjer si kurijo na drva in nimajo poštenega štedilnika. Nimajo niti pralnega stroja, pa čeprav bi ga krvavo potrebovali. Jani je človek, ki bi si zaslužil boljše delo, človek, ki ga skrbi plačevanje preživnine za hčerko, človek z ostarelo materjo in očetom, ki verjetno živijo od njegovih nekaj dinarjev pa od nekaj živine, ki jim jo uspe vzrediti. Tudi oni žive v človeka nevrednih razmerah.
Kaj je smisel takega življenja? Se stekleničarji veselijo česa v življenju? Imajo kakšno ambicijo ali je vse brez perspektive – in ta občutek gledalca prežame ter drži v pesti skoraj ves film.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
