Mene in fotografinjo počaka pred cerkvijo. Ne sebi ima svetlo modro srajco, okoli vratu verižico s skromnim lesenim križem, na roki zapestnico in uro, na nogah moderne sandale … In nasmeh, ki se mu ni mogoče upreti. Pa še iskrice v očeh. Pravo ozvezdje iskric, ki priča o tem, da stoji pred nama srečen mož, čigar življenje je povsem izpolnjeno. V hipu pomislim, da je to zares tisti duhovnik Janez, o katerem sem prebrala, da včasih med smučanjem po ledenikih kriči od navdušenja. Strasten in srečen človek. »Mar ga ni škoda za župnika,« si s fotografinjo z očmi izmenjava misli. Vprašanje, ki sem mu ga tako ali tako nameravala postaviti.

Ljudje najbrž pogosto pravijo: Ali ga ni škoda za duhovnika?!

Vse kaže, da je to transkulturna zadeva. (smeh) Ko sem bil v Ameriki, mi je neka osemdeset let stara gospa prav tako dejala: Janez, tako si luškan, a te ni škoda za duhovnika! (smeh)

Nikar nam ne zamerite, da tako govorimo.

Ne, saj mi celo godijo takšne fore. (smeh) Rad pa vidim, da takrat, kadar gre za resno razmišljanje, dojamemo, da je to zgolj zavajanje srca. Bi bilo morda bolje, da bi bili po malem razpeti na vse strani? Sam ne morem biti razdeljen v srcu. Menim, da je lahko človek zadovoljen samo takrat, kadar se za nekaj odloči in temu povsem preda. Jezusa sem sprejel v svoje srce in želim živeti z njim in zanj.

Pred seboj vidim mladega, strastnega duhovnika, enega tistih, ki dajejo slovenski Cerkvi prijazen in bolj sproščen pečat ter vnašajo vanjo svež veter. Se tudi sami tako doživljate?

To ni drža, ki bi si jo zavestno izbral. V svojem srcu ne želim delovati v smislu: Jaz sem drugačen. Ne. Samega sebe vidim predvsem kot del Cerkve. Cerkev sem sprejel za svoj dom. Morebitna svežina, ki jo opažate, je najbrž posledica pristnosti, ki izhaja iz mojega notranjega srečanja z Bogom. In želim si, da bi ta pristnost postala standard tudi navzven. Cerkev in duhovniki se spreminjamo, saj so bile nekdaj tudi druge družbene inštitucije bolj rigidne.

Zanimivo se mi zdi, ko kdo reče, da ga je poklical Bog. Menda ste tudi vi slišali ta klic.

Res je. Prvič se mi je to zgodilo v sedmem razredu osnovne šole, ko smo se z ministranti odpravili na duhovni konec tedna na duhovne vaje. Med molitvijo me je nenadoma prevzela nekakšna moč, ki ni bila moja in ki sem jo doživel kot dotik Boga, bila pa je tako silna, da sem začel jokati. Nekaj takšnega te globoko zaznamuje. In tega nisem mogel pozabiti. Takrat sem dojel, pravzaprav celo vedel, da bom najbolj srečen, če bom postal duhovnik.

In ste to vsem povedali?

Nikomur nisem povedal, ker sem slutil, da ne bodo odobravali te izbire. Saj si lahko predstavljate, kako je bilo. Živel sem v Trbovljah, večinoma sem se družil s fanti druge veroizpovedi, ki s to Cerkvijo niso imeli nič, bil sem član gledališke skupine, v kateri smo bili odprti za duhovno življenje, ker gledališče to je, nismo pa bili eksplicitni v duhovnem doživljanju. Tako sem se zadržal in jim raje nisem nič povedal. Tudi zato, ker je šlo za moje močno osebno doživetje.

Eno je otroško doživetje, drugo pa dokončna življenjska odločitev. Kdaj ste jo sprejeli? Vas je znova poklical Bog?

Eno je, da si zatreskan v neko dekle, drugo pa odločitev, da boš z njo preživel vse življenje, čeprav gre, kar zadeva srce, za eno in isto hrepenenje. Potreboval sem čas, da ta moja odločitev dozori. In to se je zgodilo v Barceloni. Po maturi sem študiral etnologijo in kulturno antropologijo v Ljubljani, tretji letnik pa sem obiskoval v Barceloni v okviru Erazmusa. In neke noči sem na balkonu razmišljal o študiju (ki je bil sicer ful zanimiv, super!). Kaj bom počel v življenju, sem se spraševal. In začel sem se pogovarjati z Bogom. »Vem, da imaš zame načrt, ki je idealen.« V roke sem vzel Sveto pismo, kot sem to sicer počel vedno, kadar sem bil v dilemi, in kar tako odprl. In odprlo se je poglavje: Veliki duhovnik Simeon, Janezov sin. Te besede so bile tako žive, da sem si dejal: »Veliki duhovnik bom, to bo to!«

Oprostite, vprašala vas bom, ali ste bili kdaj zatreskani?

Seveda. (smeh)

Povejte laikom, kako se pogovarjaš z Bogom?

To pomeni, da se ustaviš, poiščeš tišino, se poglobiš vase in pogovarjaš sam s seboj. Bog me je ustvaril in tisto, kar mi je položil v srce, bom tam tudi našel.

Ste takrat razmišljali o tem, da bo odločitev za duhovništvo prinesla tudi odrekanje?

Seveda, o tem sem zelo veliko razmišljal. Odrekanje poteka na različne načine. Tako je, denimo, odrekanje tudi v tem, da si sam ne izbereš svoje lastne kariere. Pošljejo te študirat teologijo (ki je sicer najboljši študij, kar jih obstaja), a potem ne izbiraš svoje poti – s kom boš delal, kje boš delal in podobno. Te pač pošiljajo. Tega ni bilo mogoče zlahka sprejeti.

Kaj pa odrekanja na osebni ravni, v odnosih in podobno?

(nasmeh) Zanalašč sem pri odgovoru na prejšnje vprašanje začel drugje, ker odrekanja ne bi rad reduciral zgolj na to raven, na dejstvo, da pač ne seksam. Seveda je bilo tudi to težko sprejeti. A odrekanje je del življenja. Tudi odločitev za zakon in družino zahteva določena odrekanja.

V mladosti ste bili najbrž precej razpeti med željo po igralski karieri in posvečenostjo duhovništvu.

Res je. Od petega razreda sem ves čas nastopal na amaterskem gledališkem odru in pri tem zelo užival. Bil sem tudi amaterski filmski igralec. Na koncu gimnazije sem hodil na poletne tabore z gledališkimi in včasih filmskimi delavnicami, učili so nas slovenski poklicni gledališčniki in filmski režiserji. Tako sem spoznal Natašo in Janeza Burgerja, ki sta mi ponudila vlogo v filmu V leru.

Katera je najtežja plat duhovniškega življenja?

Ne vem. Duhovnik sem šele štiri leta. Težka plat je zagotovo stalno eksistencialno doživljanje samote. Kar ne pomeni, da sem zafrustriran zato, ker sem v stanovanju sam, kar sem res, ampak gre pri tem za duhovno izkušnjo samote. Seveda pa imam Gospoda. (smeh) In težavnost, ki sicer obstaja, postane sladka tolažba.

»Zjutraj bom vstal, molil, čez dan bom delal, zvečer bom maševal in šel spat. To bom počel. Kaj se bo iz tega rodilo, bomo pa še videli,« ste zapisali v neki kolumni. Takšen pogled na življenje se zdi kot razkošje?

Res je, to je vir velikega veselja. A na to pomisli le malokdo, ko tukaj vidi te tri razpadajoče bajte in številne obveznosti. (smeh)

Kako pa je z materialnimi dobrinami, od česa pravzaprav živite?

Tako kot vsi duhovniki. Nimam plače, sem pa zaposlen pri Škofiji Ljubljana, ki pa mi ne ponudi kritja, kot ga imajo sicer zaposleni, to pomeni, da mi, če bi si hotel kupiti avto, ne morejo dati potrdila, da sem zaposlen. To pa pomeni, da ne morem dobiti posojila. Dejansko imam zgolj institucijo, pri kateri imam delno pokrito zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.

Od česa torej živite?

Dobim 17 evrov na dan od prostovoljnih prispevkov. To je naše notranje pravilo. Več kot toliko mi ni dovoljeno vzeti in v nedeljo ne smem vzeti ničesar.

Če vam rečem, da bi rada, da molite za mojo pokojno babico …

…  ja, sliši se smešno, da mi plačate za to, da molim zanjo. Tehnično gledano je tako, duhovno gledano pa gre za načelo, da mi duhovniki »živimo od oltarja«, kot se temu reče. Kakšen občutek je to? Nimam nikakršne zveze, ki bi mi prinašala zaslužek, in ker je Jezus moja edina zveza, se od nje nadejam dostojnega preživetja. Od tega nekaj odštejem za solidarnost med duhovniki in si plačujem preostali del zavarovanja.

Povezani ste z Bogom, imate pa tudi pametni telefon in računalnik, ste na družabnih omrežjih?

Seveda. (smeh)

Imate tudi številne hobije.

Šport je zame zelo pomemben. Sem pač tip, ki potrebuje to, da se zdivja in prešvica. Redno tečem, tudi kolesarim, najraje pa smučam. Jutri se bom odpravil na smučanje na ledenik. Smučanje je pač moje veselje.

Torej je res, da ste nekje v gorah kričali od veselja in užitka. Ste v naravi bližje Bogu?

Tako je. (smeh) Mar ni to čudovito? Seveda čutim Boga v naravi. Na tem planetu so zemljepisni pojavi, ki so prvovrstni kraji za srečanje z Bogom. To so predvsem gore in puščava. Ko gre človek v gore, se sreča s tišino in predvsem z vprašanjem časa, da ne rečem z vprašanjem večnosti. V hribe hodim predvsem zato, da se pri Bogu »nafilam«.

Kaj ljudje od vas zahtevajo v teh vasicah? Koliko ljudi živi tukaj?

Šeststo jih je v Blagovici in še tristo v Šentožboltu. Težko rečem, kaj hočejo. Želim si, da bi v stiku z menoj zagotovo doživeli Boga, ki je živ.

Vas vsa ta komunikacija utruja?

Včasih je fizično težko. Pogreb, poroka, obiski … Na primer, natančno vem, da bom čez tri tedne imel na isti dan dve maši, eno poroko, krst, kosilo, žurko … Dva krsta sem celo zavrnil. Rekel sem si: Stari, dovolj imaš za en dan. (smeh)

Koliko vas je zaznamovala vloga v filmu V leru?

Precej. Ljudje se še vedno spominjajo.

Igrati v filmu Pastir in upodobiti škofa Gnidovca, misijonarja in vzornika Matere Terezije, je bil za vas zagotovo velik izziv?

Lepa izkušnja. Ma, meni ugaja to vzdušje snemanja na terenu, stik s kamero, ful je v redu. Takrat se dobro počutim. Je pa res, da v tem filmu ne izgovorim niti ene same besede. Gre za dokumentarno delo.

Imate tri brate. S čim se ukvarjajo?

Najstarejši David je poročen in živi blizu Barcelone. Začel je na grafičnem področju, zdaj pa je presedlal na menedžment. Drugi je Luka in je poročen v Trbovljah. Njegovo področje je logistika in dela v državni upravi. Moj mlajši brat Jurij živi v Trbovljah z očetom in je poklicni džez bobnar.

Menda govorite šest jezikov?

Angleško, nemško, katalonsko, špansko – latinskega, hebrejskega in grškega pa ne štejem, ker so to mrtvi jeziki. Pozneje sem se učil francoščino in tudi nizozemščino. V zadnjem času pa me je zelo pritegnila ruščina.

Vaše ime je Janez Evangelist Rus. Srednje ime vas je menda zelo zaznamovalo.

Srečen sem, da so me starši poimenovali z imenom, ki ga je nosil Gospodov ljubljeni učenec. On je moj zavetnik. Nosim njegovo ime in prepričan sem, da imam v sebi tudi nekaj njegove karizme.