Vsak četrti Slovenec oziroma Slovenka meni, da so starejši ljudje in upokojenci breme družbe, je pokazala raziskava, ki je te dni polnila nekatere časopise (op.av. vsak četrti vprašani). Res je, da je statistika gospa tisočerih obrazov, a te številke so vse prej kot razveseljive. Včasih so strani krasile parole o tem, da ni države oziroma prihodnosti brez mladine, danes je jasno, da ni prihodnosti, če nisi mlad, lep, fit,...

Nima smisla, da moraliziramo, rezultat je pač odraz časa in družbe, v kateri živimo. Vsesplošni hitrosti, ki ji lahko sledijo le najbolje pripravljeni. Življenje je postalo šport, ki zahteva nenehne treninge, priprave, odrekanja, formo... Za tiste, ki ne morejo slediti, so sedeži v zadnjih vrstah. Seveda so izjeme, a res izjemne!

Znani slovenski psiholog, katerega knjige smo brali vsi, je ob upokojitvi ostal brez denarja za končanje pomembne raziskave, ker enostavno ni imel statusa zaposlene osebe. Takih primerov je verjetno še precej, a so še bolj v senci. Ko razpravljamo o tem, kakšen je položaj starejših v družbi, mnogi privlečejo na plano primerjavo s tradicionalno eskimsko skupnostjo, kjer naj bi starejše ljudi preprosto prepustili ledeni usodi. Priznam, da ne vem natanko, če je bilo res tako, a dejstvo je, da živimo v drugačni družbi, da je stopnja ogroženosti našega življenja razmeroma nizka, pa še ta največkrat izvira iz obilja in luksuza. Starost je dejstvo, ki se mu bo z veliko verjetnostjo približala večina tistih, ki »starce« danes jemljejo kot breme.

Zaključimo lahko, da je tistih, ki so »napoti« vse več, da je tistih, ki »kazijo« družbeno pročelje preveč, da so tisti, ob katere se spotika razvoj, nepotrebni. Hja, ne vem, kdo še ostane... Naše življenje je vse bolj podobno sindikalnemu izletu z avtobusom, ko vodič zabiča, da moramo stati pred vrati ob določeni uri, a ni vrag, da nekoga vedno čakamo. In bentimo, naglas in potihem, se zgražamo in kolnemo, ko se prikažejo pa pogosto kažemo prijazen in razumevajoč obraz.

A veste, da so ljudje, ki jih ne morete pretentati?! Pri katerih igrice ne »palijo«... In ti cenijo odprto igro. In znajo priznati napako, se opravičiti in brez zarote, skovane v globini nespodobne človeškosti, ki se je tako otepamo, pa čeprav vemo, da je, iti naprej. In se ne spraševati, kdo je kriv in kdo ima prav.

Se vam še ljubi igrate stranske vloge v lastni predstavi? Da bodo ljudje opazili, kako skromni znate biti, kako sprejemljivi in netežavni?

Čas je, da dobite - oh, ne, to ne gre tako - čas je, da si vzamete in zaigrate glavno. Pa srečno.