Arhiv Štajerskega Tednika

Ti so ji razložili, da viza, ki jo kupuje, omogoča vstop v državo za eno leto. »Ampak jaz nočem v vašo državo,« je rekla. »Jaz samo letim skozi. Zgolj prestopam na naslednje letalo.« Možakarji so odkimavali in rekli, da mora kot vsak normalni potnik stopiti na letališče in potem do svojega letala. In ker je letališče v Savdski Arabiji, je potrebna viza. »To je najdražji prestop, kar sem jih kdaj doživela,« je rekla ženska. »To je nezaslišano. Zakaj nam ni o tem nihče nič povedal?«

To smo se spraševali tudi vsi ostali, ki smo v želji, da bi prišli do karseda poceni leta na azijsko celino, karte kupili pri nizkocenovni letalski družbi (ta pa ni omenila dejstva, da njihov na videz najcenejši let vključuje postanek, ki bo vsakega potnika stal 120 evrov). »Kaj češ,« smo nato govorili s kislimi nasmeški in se drug za drugim postavljali pred avtomate. Prepisovali smo podatke iz potnega lista ter gledali v kamere, ki so naše razočarane obraze tiskale na vize. »Se zgodi, se zgodi,« smo si mrmrali pri prehodu, kjer so sedeli uradniki za imigracijo. Ti so nas premerjali izpod turbana, kot da so naveličani nad turisti, ki vsak dan znova povzročajo težave in se upirajo nakupu vize. »Dobrodošli v Savdski Arabiji,« mi je rekel uradnik. »Viza vam poteče novembra 2024.« Pokimal sem in rekel: »Super.«

V avli letališča so se kopičile restavracije s hitro prehrano, kot so McDonald's, Subway in Dunkin' Donats, zraven tega pa sem opazil restavracijo, ki je nosila meni neznane zlate črke. Ko sem stopil bližje, sem med arabskimi črkami prepoznal napis v latinici »Al Baik.« Gre za savdsko verigo hitre prehrane, ki zraven hamburgerjev in pomfrita ponuja švarmo, falafel in številne druge arabske jedi. Napokal sem se do konca in bil presenečen nad računom, ki je znesel zgolj 5 evrov. Ker je bila restavracija nabito polna, sem sedel med skupino moških, za katere se je izkazalo, da so domačini, tako da so mi rade volje razložili, zakaj je nafta pri njih bolj poceni od plastenke vode, ki sem jo imel na mizi. »Zadeva je preprosta,« je rekel dobrodušen možakar z dolgimi brki. »Vode ni, zato jo je treba pripeljati. Da bi pa stvari pripeljal, potrebuješ nafto. Brez nafte ni vode. Nafta je bolj osnovna od vode, razumeš?«

S polnim želodcem in zasedelimi nogami sem nekaj časa postopal po letališču, dokler se nisem odločil stopiti ven na topel nočni zrak. Za reko zelenih taksijev in njihovih čvekavih šoferjev se je vzpenjala kupola mošeje peščene barve. Stopil sem bližje in videl, da so vhodna vrata odprta. Sezul sem čevlje, prtljago strpal za vrati in stopil v prostrano dvorano, kjer je nek moški kleče brundal molitev. Okoli njega so tekali otroci, nato pa so izginili za vogalom in je zavladala tišina. Nekje na sredi dvorane sem se usedel in nato ulegel. Ker je bila preproga tako mehka, sem skoraj zaspal, a so pricepetali otroci in me še pravi časi zdramili. Gledal sem ogromno kupolo nad sabo in poslušal molitev moškega, ki se je mešala z otroškimi vzkliki. Zdelo se mi je, kot da se čas ustavlja …

Piše: Aljoša Toplak