M. L.

In potem je iz spominov vzniknil pogovor o tem, kako sta prišla, on z Velikega Obreža in ona iz Loč v Ključ Brdovečki za zeta in snaho ter postala slovenska rojaka na Hrvaškem. Franc Cvetkovič, ki je izučen zidar, je delal najprej dvajset let v svojem poklicu pri Glogoviču na Velikem Obrežu, potem do upokojitve v železniški delavnici v Dobovi. Marija Filipčič je bila ves čas v svojem trgovskem poklicu, od tega 24 let v Dobovi, potem od leta 1998 v trgovini, ki jo je z družino odprla v domačem Ključu.

Slovenci v Ključu

Po besedah Franca in Marije danes prebiva v Ključu enajst rojakov iz Slovenije, potem ko jih je bilo včasih več. Pred dvajsetimi leti je v Ključ prišla snaha iz Slovenije, po tistem pa se v ta kraj na Hrvaškem ni priselil iz Slovenije nihče. »Mi v Ključu in domačini na slovenski strani imamo podobne običaje,« je rekla Franceva žena Marijana, ki se je pridružila pogovoru. Podobni so na obeh straneh Sotle tudi recepti. »Rada pečem pehtranovo potico,« je rekla Marija. »Jaz potratno,« se je nasmejala Marijana.

Mnoge vezi

Franc in Marija sta člana prostovoljnega gasilskega društva Ključ Brdovečki, ki sodeluje z več društvi iz obmejnih slovenskih krajev. Oba sta člana društva Rio Fumo iz Ključa, ki se vsako leto udeležuje fašjenkovega karnevala v Dobovi.

Arhiv Rio Fumo

Marijana je domačinka iz Ključa. S Francem sta se spoznala, ko je z njenim očetom, sodelavcem, prihajal k njim na obisk. Mešanih slovensko-hrvaških porok je bilo tu včasih več kot danes, kar kaže na nekdanje res številne vezi med prebivalci. Take vezi so neločljivo povezale tudi Marijo in Ivana iz Ključa, ki je postal njen mož, potem ko sta se spoznala v kinu v Dobovi in še dodatno na plesu pri Cetinu na Mostecu.

Franceva in Marijina družina sta z novimi generacijami ustvarili nove poti k ljudem in nove vezi med ljudmi na obeh straneh meje. Franc, čigar tast se je v Ključ priženil s slovenske strani, iz Loč, in Marijana imata sinova Igorja in Tonija ter pet vnukov. V Ločah, v hiši, od koder je bil doma Marijanin oče, je zdaj poročena nečakinja Marije Filipčić. Vnukinja Marije in Ivana, ki imata po sinu Mariu in hčerki Danijeli skupno pet vnukinj in vnuka, igra nogomet v Sloveniji.

Zven besede

Posebna vez z domačimi ljudmi in z dogajanjem v krajih na njuni rojstni dobovski ravnici so časopisi. Marijanin oče je dobival Dolenjski list še v Ključ do vzpostavitve meddržavne vojne, potem je odpovedala poštna dostava. Če je tako izostala tiskana beseda, pa je še vedno živa slovenska beseda v govoru naših sogovornikov, rojakov na Hrvaškem. »Včasih se ne spomnim ustrezne slovenske besede, včasih ne najdem prave hrvaške besede,« je povedala Marija in Franc je pritrdil. Strinjata se, da v njunem mešanem govoru enako kot nekoč zvenijo narečne besede iz njunih otroštev v njunih rojstnih vaseh. Tako se prepletajo ne samo medčloveške vezi, ampak tudi besede obeh sosednjih jezikov. Te besede rojaki generacije Franca in Marije govorijo brez razmišljanja, mlajšim pa že predstavljajo sporazumevalno oviro. In vendar – duh dobovske ravnice tudi onkraj Sotle iz roda v rod še išče pot.

Arhiv