Ivana Marinček

Radešček (5. december 1949 –28. oktober 2025) se je za animatorja lutk izučil na brezplačnem tečaju lutkovnega gledališča; tako je nekaj časa deloval tudi v tej vlogi, so ob njegovi smrti sporočili iz Slovenskega filmskega centra.

Sicer pa je predvsem film Radeščka navduševal že od otroštva, med spremljanjem svojega očeta, med drugim ustanovitelja kina Litostroj, v kinooperaterski kabini. V šestdesetih letih preteklega stoletja, v času gimnazijskega izobraževanja, je delal kot pomočnik v laboratoriju za razvijanje filmskega traku na tedanji Televiziji Ljubljana. S prvim honorarjem si je kupil amatersko filmsko kamero in začel snemati in tudi sam razvijati filme.

V prepričanju, da film vpliva na intelektualni razvoj otrok s posebnimi potrebami, se je zavedal pomena filmske vzgoje. V šoli jim je zato prikazoval filme, v roke pa jim dal tudi kamero in jih pustil povsem svobodne, da bi med snemanjem lahko ostrili svoje opazovanje. V likovno vzgojo je vpeljal filmsko animacijo in vodil filmske krožke.

V Ljubljani pa je ustanovil štiri alternativne kinodvorane, tudi tisto na šoli Janeza Levca na Levstikovem trgu. Ob Eipprovi ulici ob Gradaščici si je v nekdanji kemični tovarni oblikoval svoj kabinet čudes, studio s filmskimi vsebinami in napravami za obdelavo filma in drugih avdiovizualnih zapisov, njegova arhivska dediščina pa danes obsega bogato zbirko najrazličnejšega filmskega gradiva.

Za velikimi, a pogosto zelo anonimnimi duhovi, ob dokončnem slovesu zazeva neizmerna praznina. S takšnimi zvedavimi in predanimi zanesenjaki, kakršen je bil Borko Radešček, ki jim gre vedno le za vsebino in dobro človeka, pa se dokončno poslavlja tudi del zgodovinskega spomina nekih generacij.

Zasebni arhiv