Bobo

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ekstremne suše, ki smo jim priča v zadnjih letih, znova razkrivajo t. i. kamne lakote, specifične hidrološke oznake, ki so v preteklosti opozarjale na kritično pomanjkanje vode. Zgodovinar Ivan Smiljanić z Inštituta za novejšo zgodovino je v svoji raziskavi potrdil prisotnost štirih tovrstnih opomnikov na slovenskih tleh.

Njegove raziskave starega časopisja razkrivajo fascinantne zgodbe – od katastrofalne suše leta 1834 in legendarnega letnika vina, do reševalne akcije nasedlega splava na Dravi, nacionalističnih bojev za prostor ter sodobnih opozoril na podnebne spremembe.

Profimedia

Kot je Smiljanić pojasnil Svet24, so kamni lakote hidrološka oznaka; gre za skale, ki so že same po sebi naravno prisotne v rečnih strugah in jezerih, a ob normalnem vodostaju ostanejo skrite pod gladino. »Šele, če je huda suša in se gladina vode tako zelo zniža, da se prikažejo na površju, se oblikuje neka zavest med lokalno skupnostjo. Če se kamen prikaže, to pomeni že kar hude razmere,« razlaga.

Ljudje so te skale začeli uporabljati kot "markerje" sušnih obdobij in vanje klesati letnice ter včasih celo dramatična sporočila, med katerimi je najbolj znano tisto s Češke: "Če me vidiš, jokaj."

Wikimedia commons

Izgubljene letnice in markerji nemškega "Lebensrauma"

Zgodovinar opozarja na težavnost natančnega datiranja začetkov te prakse. Številne lokalne skupnosti so rade trdile, da gre za izjemno dolgoživo tradicijo, ki sega vse v visoki srednji vek.

»Voda je seveda skozi čas izlizala najstarejše letnice, ki se potem ne morejo več videti. To je priročen izgovor, da se vzpostavlja zelo dolga kontinuiteta, kar pa je zaradi pomanjkanja drugih virov nemogoče res sprejeti,« pojasnjuje Smiljanić in dodaja, da je dokazljiva prisotnost tovrstnega označevanja v srednji Evropi prisotna vsaj od 17. stoletja.

Profimedia

»To so delali brezimni klesarji, ljudje, ki so živeli ob rekah in bili od njih odvisni. Zato je težko govoriti, da je šlo za uradno akcijo, ampak je bil to pripomoček ljudi, da ostane spomin in merilo, kako nizko je padla gladina vode,« meni.

Čeprav gre pretežno za srednjeevropski fenomen, ki se razteza tudi proti Franciji, Švedski in Poljski, ima izrazito germanski značaj. V 19. in 20. stoletju so kamni pridobili močne politične in nacionalistične konotacije. »Začeli so obravnavati te kamne in te napise, ki so bili ponavadi v nemščini, tudi kot marker nemškega 'Lebensrauma' (življenjskega prostora, op. a.). Označeval je nemški prostor in predvsem na Češkem so potem bile prave bitke za te kamne. Če so si Čehi drznili vklesati kakšen češki napis, je bil ta izbrisan,« ozadje pojasnjuje Smiljanić.

Leta 1913 je neka notica ob usahli Dravi celo predlagala, da bi po vzoru nemških "Hungersteine" začeli označevati skale. Kljub temu je raziskava pokazala, da so kamni takrat že obstajali. Smiljanić je dokumentiral dva "prava" kamna lakote v rečnih strugah (v Dravi in Savi) ter dva "neprava" na suhem. Kar trije od štirih so povezani s katastrofalnim letom 1834.

Suša leta 1834 je dala legendarno vino "firunddrajsigar"

Obdobje med letoma 1832 in 1835 je zaznamovala huda suša, ki je vrhunec dosegla leta 1834. Zaradi sušne zime ter zelo suhih pomladi in poletja žito skoraj ni obrodilo, primanjkovalo je krme, potoki so usihali, zastala pa je tudi trgovina po izjemno nizki Savi do Hrvaške. Zapisi navajajo, da so morali kmetje živino celo zaklati ali pa jo krmiti z gozdno praprotjo, kruh pa so pekli iz posušenih koruznih storžev.

Vendar pa je imela suša tudi presenetljivo svetlo plat – bila je odlična za vinarstvo. Vino iz tistega leta, legendarni "firunddrajsigar" (štiriintridesetaš), je ostalo v globokem ljudskem spominu zaradi izjemne moči in kakovosti. O njem je pisal celo Fran Levstik v Popotovanju iz Litije do Čateža, revija Domoljub pa je kasneje objavila spomine bralke, katere predniki so pripovedovali, da je bilo vino leta 1834 "tako dobro in močno, da je res ljudi metalo. Če ga je kdo spil en polič, je kar zaspal," v svojem članku piše Smiljanić.

Na mariborskem kamnu je leta 1921 nasedel splav in ujel brodarje

Spomin na leto 1834 je ponovno oživel med obsežno sušo jeseni 1921. Oktobra tistega leta je časnik Marburger Zeitung poročal, da je Mariborčan Ivan Dreisiebner v nizki Dravi pri Mariborskem otoku blizu Kamnice opazil kamen z vklesano letnico 1834. Časopisje je takrat vleklo vzporednice med letoma 1834 in 1921, saj sta obe prinesli slabo letino, a hkrati vrhunsko vino, ter predlagalo, naj se na kamen dopiše nova letnica z obstojno barvo.

Prav ta dravski kamen je pet let kasneje poskrbel za pravo senzacijo. Oktobra 1926 je časnik Slovenski narod poročal o nesreči, ko je na upadli Dravi velik, z drvami obložen splav trgovca Vraberja obtičal prav na omenjeni skali – "oznanjevalki lakote". Šest splavarjev je neuspešno poskušalo premakniti plovilo, nato pa so si na njem iz desk postavili utico in zaspali. Speči splavarji sredi reke so tisto nedeljo postali prava atrakcija za trume Mariborčanov. Rešili so jih šele ponoči s čolni, v katere so morali preložiti kar tri vagone drv, da se je splav dvignil s skale.

Eden naj bi se nahajal v Savi, dva na suhem pa so našli

O drugem rečnem kamnu, tistem v Savi pri Zidanem Mostu, je ob suši leta 1921 začel poizvedovati časnik Slovenec. Odgovor je prišel prek revije Domoljub, kjer je bralka delila ustno izročilo o tem, kako so leta 1834 zaradi nizke Save morali valiti skale v strugo, da je voda tekla bolj po kranjski strani in ladje niso nasedale. Pri tem so v kamenje klesali letnice, ki so bile še desetletja kasneje vidne na bližnjem jezu.

Poleg rečnih pa na Slovenskem obstajata tudi dva kopenska oziroma "pogojna" kamna lakote. Nad Stransko vasjo v bližini Žužemberka je v skalo ob gozdni poti v bohoričici vklesan napis U leite 1834 je bla huda shusha. Tudi v Suhi krajini je takrat suša uničila pridelek in posušila travo, a hkrati poskrbela za izjemno močno vino.

Ivan Smiljanić

Najstarejši slovenski kamen pa se nahaja sredi vasi Žagolič v bližini Cola nad Vipavsko dolino. V skalo je vklesan napis Ne blu XVII tednu deshja 1822 M. P.. Napis spominja na sušno obdobje, ko kar 17 tednov ni bilo dežja. Po ustnem izročilu, ki ga je leta 1913 zapisal časopis Zarja, sta ga ustvarila lokalni kamnosek in bogoslovec, ki je v vasi počitnikoval.

Mariborski potapljači so ga odločeni najti

Na vprašanje, ali sta kamna v Dravi in Savi danes sploh še ohranjena, zaenkrat še ni odgovora. A morda bodo mariborski primerek v naslednjih dneh našli člani Potapljaškega društva Maribor, ki so bili navdušeni nad informacijami Smiljanićevega članka. “Imamo čoln v Koblarjevem zalivu, torej neposredni bližini,” so odgovorili Svet24.

V to, da ga bodo našli, ne polagajo pretiranih upov, saj je bil ta del Drave konec preteklega stoletja zaradi izkoristka energetskega potenciala intenzivno spremenjen v povodju. “Iz dela struge med Mariborskim otokom in levim bregom, kjer leži Kamnica, se je odstranila velika količina kamenja in skal, ker so ovirale pretok elektrarne,” so dodali.

Sodoben kamen lakote: "Če me vidiš, je klimatska kriza."

Čeprav so hidroelektrarne in jezovi na marsikateri reki zmanjšali vlogo nihanja vodostaja in s tem utilitarno funkcijo kamnov, pa ti ostajajo izjemno aktualni.

Zaradi ekstremnih suš v letih 2018 in 2022 so kamni lakote po Evropi ponovno priplavali na površje, tako fizično kot medijsko. S svojim prikazovanjem nad vodostajem današnjega človeka opominjajo na podnebne spremembe. Sodoben kamen lakote je avgusta 2018 v reko Labo pri Magdeburgu postavila okoljevarstvena organizacija Greenpeace. Z vklesanim napisom povezuje izročilo preteklosti s svarilom za prihodnost: “Če me vidiš, je klimatska kriza.”