jš

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ob rožnatem oktobru, mesecu ozaveščanja o raku dojke, smo se v ZD Velenje pogovarjali z Bredo Brezovar Goljar, podpredsednico Društva onkoloških bolnikov Slovenije in predstavnico programa Pot k okrevanju. Z nami je delila svojo osebno izkušnjo bolezni, dolgotrajnega zdravljenja in vračanja v življenje, pa tudi svoje poslanstvo – biti v oporo bolnikom in njihovim svojcem, ki se znajdejo pred podobnimi preizkušnjami.

Njene besede so iskrene in preproste, a nosijo pomembno sporočilo. Ni nam treba že danes poznati vseh odgovorov o jutrišnjem dnevu. Včasih je dovolj, da zberemo moč za današnji dan, se opremo na ljudi okoli sebe in ohranimo upanje, tudi kadar je pot negotova.

Ko se človek sooči z diagnozo raka, se pogosto pojavijo vprašanja, ali bo ozdravel, kako bo potekalo zdravljenje in kaj ga čaka v prihodnosti. Kako se spopasti s tolikšno negotovostjo?

»Včasih me bolniki vprašajo, ali se bodo pozdravili, ali bodo sploh še naprej živeli. Takrat jim rečem: ne veva, kaj bo čez toliko časa. Smo šele na začetku dolgega procesa zdravljenja. Dovolj je breme današnjega dne, da ga nosimo. Ni nam treba že danes razmišljati o vsem, kar nas čaka jutri. Toliko, kot nas je, toliko je različnih zgodb. Vsak nosi svojo zgodbo v sebi in vsak ima tudi svojo moč. Nekateri potrebujejo oporo drugih, drugi jo najdejo v sebi. Življenje je dragoceno, prinaša radost in vredno se je oprijeti vsakega trenutka, vsake bilke, ki nam pomaga zdržati in ohraniti upanje.

Upanje, da se bomo nekoč vrnili v življenje, kakršnega smo poznali pred boleznijo. Seveda se vsi ne vrnejo v popolnoma enako življenje. Nekateri se soočajo tudi z drugimi boleznimi, pri nekaterih se rak ponovi. Toda upanje je tista svetloba, ki nam sveti na poti naprej. Daje nam notranjo moč. Pomembna je tudi podpora zdravstvenih delavcev, strokovnjakov na področju psihoonkologije in onkologije, pa tudi družine in prijateljev, če jih imamo ob sebi.«

Vam je težko znova govoriti o svoji bolezni in poslušati njihove zgodbe, tudi takrat, ko se ob vas zlomijo in zajokajo?

»Ne. Za prostovoljno delo, pri katerem podpiram bolnike in njihove svojce med zdravljenjem in ob vračanju v delovno okolje, sem se odločila, ker sem začutila nekakšen klic. V času zdravljenja in rehabilitacije sem tudi sama prejela veliko podpore in dobrega. Zato čutim, da lahko nekaj tega vračam naprej.

Ko me bolniki pokličejo in se želijo pogovoriti, enako velja za svojce, jih razumem in jim prisluhnem. Sem jim blizu. Nimam vseh odgovorov in ne morem jim povedati, kako se bo njihova pot končala. Lahko pa skupaj iščeva moč, ki jo ima vsak človek v sebi. Vsak je namreč zgodba zase.«

Vaša pot soočanja z rakom se je začela zelo zgodaj. Kako ste izvedeli za bolezen in kaj je sledilo?

»Danes sem že precej čez 60 let, moja pot soočanja z rakom pa se je začela pri 18 letih. Takrat je za rakom dojke zbolela moja mama. Pripravljala sem se na maturo, hkrati pa sem se prvič tako neposredno srečala s to boleznijo. Zato sem se že zelo zgodaj zavedala, da moram skrbeti za svoje zdravje.

Nekega septembrskega dne sem se med tuširanjem zatipala zatrdlino pod pazduho. Ni mi dala miru, zato sem jo šla pokazat zdravniku. Izkazalo se je, da je bila maligna. Sledilo je dolgotrajno zdravljenje, operacije, kemoterapija, obsevanje in nato še dolgotrajna rehabilitacija.«

Kako se človek po takšni izkušnji vrne v vsakdanje življenje in na delovno mesto?

»Ko se po zdravljenju vračaš v delovno okolje, nisi več povsem enak človek. Postaneš bistveno bolj občutljiv, koncentracija ni več takšna kot prej, spremenijo pa se tudi tvoje vrednote. Delo ni več vedno na prvem mestu. Marsikdo začne bolj razmišljati o sebi, svojih potrebah in o tem, kaj mu sporočata telo in duša. Bolezen te na nek način ustavi in prisili, da se vprašaš, kaj je v življenju zares pomembno. Prav zato je pomembno, da imajo bolniki ob sebi ljudi, ki jih razumejo, jim prisluhnejo in jim dovolijo, da si vzamejo čas za okrevanje.«

Katero obdobje je bilo za vas najtežje? Ste kdaj pomislili, da ne zmorete več in bi najraje obupali?

»Najtežje je bilo po koncu kemoterapij, ko sem se vračala v službo. Verjela sem, da sem bolezen premagala in da lahko nadaljujem življenje tako kot prej. A ni šlo. Ugotovila sem, da ne zmorem več slediti hitremu tempu svojih kolegic in kolegov. Morala sem si priznati, da bom morala upočasniti in da tako, kot sem delala pred boleznijo, ne bo šlo več.

Najprej sem poskusila s skrajšanim delovnim časom, vendar tudi to ni bilo izvedljivo. Nato sem odprla svoj s. p. in s svojim znanjem, izkušnjami ter izobrazbo nadaljevala delo do upokojitve. Danes sem delovno aktivna upokojenka in prostovoljka Društva onkoloških bolnikov Slovenije. Na to sem zelo ponosna, saj lahko drugim vračam vsaj del vsega, kar sem med svojo boleznijo in okrevanjem prejela sama.«

Omenili ste tudi svojce in svojega moža, ki je moral biti v tistem obdobju prav tako močan. Ali morajo biti svojci nekakšni junaki?

»Ni nujno, je pa res, da nas svojci pogosto poskušajo zaščititi. Poslušajo nas, včasih nam gredo zaradi pretirane skrbi tudi na živce, vendar nas s tem ne želijo dodatno obremenjevati. Tudi mi pogosto ne želimo obremenjevati njih. Zato se zgodi, da pogovor in razumevanje poiščemo pri nekom, ki je podobno izkušnjo že doživel in ve, kako se počutimo.«

Kako pomembno je torej, da človek v času bolezni ve, da ni sam?

»Zelo pomembno. Ena od poti, da na tej zahtevni poti ne ostanemo sami, je tudi ponujena roka prostovoljk in prostovoljcev Društva onkoloških bolnikov Slovenije. Včasih človek ne potrebuje nasveta ali odgovora, ampak predvsem nekoga, ki ga zna poslušati, ga razume in mu da občutek, da mu skozi to izkušnjo ni treba iti samemu.«

Je rakavih obolenj vse več? Kaj so po vašem mnenju glavni dejavniki tveganja? Je kriv tudi sodoben način življenja, hiter tempo in stres?

»Vzrokov je več in praviloma ne gre za en sam dejavnik. Hiter tempo življenja, stres, okolje, v katerem živimo, kajenje, uživanje alkohola, nezdrava prehrana in prekomerna telesna teža – vse to obremenjuje naš organizem. Danes vemo tudi več o genetski obremenjenosti, zato je pomembno, da smo o njej ustrezno informirani.

Veliko pa lahko naredimo tudi sami. Pomembno je, da vzdržujemo zdrav življenjski slog, se gibamo, zdravo prehranjujemo in ohranjamo stike z ljudmi, ki jih imamo radi. Pomembno je tudi, da ohranjamo veselje do življenja, saj je življenje vrednota. Predvsem pa se udeležujmo preventivnih programov, ki so nam na voljo v Sloveniji.«

Bolniki se družijo tudi v Šaleški dolini. Jih večkrat obiščete? Kako ste doživeli današnje srečanje v Zdravstvenem domu Velenje?

»V Velenju sem bila izjemno ganjena, ko sem videla polno dvorano žensk in zdravstvenega osebja v Zdravstvenem domu Velenje. Zelo sem hvaležna vodstvu zdravstvenega doma za povabilo in za to, da omogoča prostor skupini za samopomoč onkoloških bolnikov, ki na tem območju deluje že desetletja.«

Skupina bolnikom ponuja podporo, pomoč in priložnost za pogovor z ljudmi, ki razumejo njihovo izkušnjo. Srečujejo se vsak tretji torek v mesecu v Zdravstvenem domu Velenje. Takšna srečanja so dragocena, saj človeku pomagajo začutiti, da v bolezni ni sam. Obstaja tudi OnkoFON 080 23 55, na katerem so dosegljivi vsak dan med 9. in 17.uro.