V deželo pod obronki Gorjancev so se že pred nekaj stoletji prikradli ljudje, ki so bili drugačni od večinskega prebivalstva. Po videzu sodeč so bili popolnoma podobni Slovenčkom, saj so imeli roke in noge, glavo in trup in še kaj. Imeli so le nekaj napak, zaradi katerih jih staroselci, večinski narod ni maral, vsaj tako je bilo videti in slišati. Bili so malo bolj temne polti, niso imeli modrih oči in največja napaka je bila, da jih je Gospod, že v nekih davnih časih, podtaknil k nekakšnemu nomadskemu ljudstvu, ki še danes v širnem svetu išče svoj prostor pod soncem, košček zemlje, ki bi jo lahko imenovali domača gruda. Postali so večni iskalci lastnega doma … Menda nam je vsem jasno, da vsakdo mora imeti prostor, kjer se plodi, hrani svoj zarod in da se skrije pred vodo in mrazom …

In zgodilo se je, da so v lepem belem mestu nastajali tabori s  šotorišči, ki so se skozi čas spreminjali v barakarska naselja in nazadnje v naselja s stanovanjskimi hišami, ki so dobivala vodo, elektriko, komunalno ureditev in ne nazadnje tudi hišne številke in imena ulic … Večni zbiralci odpadnih surovin in zelišč, ljudje iz dna, in največkrat nikoli zaposleni delavci, so gradili velike hiše z rdečimi, modrimi, vijoličastimi fasadami ... Ti čarodeji graditve kapitala so iz niča, na nikogaršnji zemlji ustvarili premoženje zavidljive vrednosti – to je tista pravljica, ki vznemirja ljudi, neti duha, povzroča spore in tudi solze …

Kako je to mogoče, se sprašuje večinsko ljudstvo, ki v ekonomski krizi preživlja težke čase. Osiveli starci se jezijo in nejevoljno kimajo z glavami. Nekateri posamezniki kričijo in iščejo resnice o svoji zemlji. Voditelji ljudstva pa nič: stikajo glave, se prepirajo, krivijo druge in zopet nič – hiše pa kar rastejo na tujih zemljiščih – inšpektorji pišejo papirje, menda nekakšne odločbe. Večina se jezi na neučinkovito državo, državni uradniki na neprimerno zakonodajo, črnograditelji pa nič, saj se zavedajo, da to ni njihova težava. Zavedajo se, da bodo težave rešili tisti, ki jih ustvarjajo in ki jih prelagajo drug na drugega.

Pri vsej tej zadevi ni pomemben človek, najbolj pomembno je, da se čim prej reši ciganska nadloga, ki vseskozi, že desetletja, visi v zraku in meče grdo potegnjene sence na voditelje belega mesta. Odgovorni stiskajo glave, strokovnjaki pišejo analize in razno razne študije – pa ni kakšnega posebnega učinka – ker ni denarja in ustreznih ljudi, ki bi podprli programe, recimo temu socializacijo romske skupnosti. V belem mestu je še preveč ljudi, ki verjamejo, da je njihovo premoženje in nekateri menijo, da tudi njihovo življenje, ogrožajo ROMI –  drugačni ljudje: cigani, brezdelneži, tatovi, državljani s posebnim statusom …    

Preberite še ...

· Prehrana

Živila, ki jih morate jesti v poletnih mesecih

Ogroženi stiskajo glave, tuhtajo, iščejo rešitve in njihove odločitve so čedalje bolj nacionalistično usmerjene, čedalje manj so v skladu z etiko in pravili visoko civilizirane demokratične družbe. Kaj vse se dogaja, ne ve nihče, ve se le, da se vse vrti v nekakšnem začaranem krogu, v katerem ni skrita rešitev. Le to bo treba še poiskati in to na drugačnih temeljih, na osnovi enakopravnega dialoga in predvsem spoštovanja vseh udeležencev. Prepričan sem, da je možna rešitev in da bo prišlo do sožitja obeh narodov – na miren in spoštljiv način.

Tiste, ki kradejo in počnejo še kaj hujšega, je potrebno kaznovati, tiste, ki gradijo na tuji zemlji in brez ustreznih dovoljenj, je treba ustaviti in jim prepovedati njihovo nezakonito obnašanje, tistim, ki se norčujejo iz denarja, je treba odvzeti vse pravice, ki izvirajo iz socialnega varstva in izpostaviti je treba vse mehanizme dela na črno, ki omogočajo nezakonito bogatenje in ustvarjanje elementov neenakosti ljudi, na področju dajatev – beri davščin, ki jih zahteva država.

To je tista resnica, ki boli, tista resnica, zaradi katere si odgovorni zatiskajo oči, to je temeljni greh romske skupnosti v belem mestu. Odgovorni in vsi, ki živimo z njimi, smo bili preveč zaslepljeni z njihovo revščino, tatinskim načinom bivanja in njihovim pregrešnim načinom življenja, da nismo opazili, kdaj so se iz šotorov vselili v lastne hiše z barvnimi fasadami, kdaj so zamenjali konjsko vprego z avtomobili … Groza, mar ne, do česa je prihajalo pred našimi očmi – nastalo je kar nekaj tajkunov, katerim je bil naklonjen čas, družbeno politična klima in seveda neučinkoviti organi naše ljubljene Domovine.     

To je samo uvod v neko zgodbo, to je nekakšen začetek nelogičnega razvoja zasebnega kapitala, v nekem prostoru  … Ne, to je pravljica, ker vem, da se bo vse končalo dobro, v korist »Tačrnih«.