Mateja Jordovič Potočnik / arhiv Obrazov

Čeprav so številni novinarji radi v ospredju, Jelena ne spada mednje. Ko je v začetku junija dobila viktorja, so nekateri napačno sklepali, da je zato postala nova voditeljica Dnevnika. Toda vodenje osrednje informativne oddaje na Televiziji Slovenija so ji ponudili že veliko prej, a se s tem ni želela ponašati. Trdno je prepričana, da morajo o človekovem napredovanju pričati dejanja, ne besede. »Bila sem vesela ponudbe. In če sem čisto iskrena, bi se to lahko zgodilo že prej, saj sem Poročila vodila 12 let in tudi na novinarskem področju dosegala uspehe. Tudi številni sodelavci in gledalci so spraševali, kdaj bom vodila Dnevnik,« pravi. »Vesela sem, da sem ta korak naredila zdaj. Vendar tudi v prihodnje ne želim biti zgolj obraz s televizijskega zaslona, ampak bi rada ostala novinarka. Želim si iti na teren in snemati tudi dokumentarce,« razlaga.

Zelo zgodaj je dojela tudi to, da novinarstvo zadnjo ni poklic, ampak način življenja. »Vedno razmišljam, kako bi lahko še naredila prispevek, moja beležka je polna tem, ki se jih želim lotiti. Dela mi ne zmanjka, včasih pa zmanjka energije in volje. Velikokrat sem v službi po 12 ur, zato me motijo kritike, da na RTV nič ne delamo. V informativnem programu garamo in smo najbolj na udaru javnosti. Moti me, kadar me žalijo na osebni ravni in lepijo razne politične oznake.«

Dokumentarci so njena največja ljubezen

Njena velika ljubezen so dokumentarci; za enega od njih je bila tudi večkrat nagrajena. »Največja nagrada pa je, ko te gledalec ustavi na cesti, ti stisne roko in reče, hvala, ker delate take zgodbe. Ali pa ko dobiš pismo, polno bolečine, pa veš, da si nekoga videl ali slišal,« pravi Jelena, ki se že leta trudi varovati svojo zasebnost. »Zanjo pravzaprav ostane malo časa, saj delamo vse praznike in konce tedna. Tudi letošnje poletje je bilo zaradi volitev in dogajanja po njih delovno. Malo hodim v hribe, malo na morje, pa tudi dopust mine.«

O svojem zasebnem življenju res noče veliko govoriti, priznala pa je, da sta bili zadnji dve leti zanjo težki. Umrl ji je oče, na katerega je bila zelo navezana. Gledalci pa so opazili, da je nekaj časa ni bilo pred kamerami, saj je zaradi izčrpanosti zbolela. »Preprosto sem se sesula in potrebovala sem kar nekaj časa, da sem okrevala. Zdaj se precej manj vznemirjam zaradi malenkosti, ki so me prej spravile iz tira. Človeku se zgodijo stvari, na katere nima vpliva. Bolezen me je spomnila na to, da se moram umiriti in si prisluhniti. Težko mi je bilo mirovati, a sem se naučila vsaj malo odklopiti. Sprehod skozi gozd in hoja v hrib mi napolnita baterije.«

V zadnjih dveh letih, odkar živi na Vrhniki, je odkrila še eno strast: vrtnarjenje. »Imam velik vrt, ki mi je v izjemen užitek. Lepo je gledati, ko nekaj posadiš in to potem raste. Solata, čebula, paradižnik in druge vrtnine končajo na mojem krožniku, če me kdaj ne prehitijo polži. Ob tem, ko grem na vrt, se sprostim, in ko sem v stiku z zemljo, je vse drugo nepomembno.«