Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Sončnega torkovega dopoldneva sem se pridružil patrulji mestnega redarstva in za nekaj ur od blizu spremljal delo, ki ga večina občanov pozna predvsem skozi parkirne listke in globe. Pričakala sta me prijazna možakarja v uniformah in skupaj smo sedli v službeno vozilo. Po uvodnem klepetu smo se odpravili na delo. Prva postaja – Sončni park Velenje.

Prekrški v parku

Prvi obhod smo opravili peš. Med potjo sta bila redarja pozorna na morebitne motoriste, ki bi zapeljali na območje za pešce, nato pa smo nadaljevali skozi park. Kršiteljev ni bilo. Pokazala sta mi tablo, ki lastnike opozarja, da morajo biti psi na povodcih. Pozorni so tudi na lastnike, ki za svojimi ljubljenčki ne pospravijo iztrebkov.

Za oboje je predvidena precej visoka globa. Med pogovorom o takšnih in drugačnih pasjih prigodah me je presenetilo, da imajo redarji tudi napravo za odčitavanje mikročipov, s katerimi so označene živali. S tem pomagajo lastnikom vrniti izgubljene živali. Tokrat so bili lastniki psov vzorni. Sedli smo nazaj v avtomobil in se odpeljali proti parkirni hiši pri zdravstvenem domu.

»Ta se nam je pa zahvalil.«

Sledilo je preverjanje vozil na parkirnih mestih, namenjenih invalidom. Tudi tokrat brez kršitve. Izvedel sem, da je neupravičeno parkiranje na teh mestih ena od kršitev, s katerimi se pogosto srečujejo. Ravno na tem mestu sta nekoč doživela nekaj, kar jima je ostalo v spominu.

Med postopkom z voznikom, ki je nepravilno parkiral na mestu za invalide, je pripeljal invalid, ki je moral nujno k zdravniku in zaman iskal prosto parkirno mesto. »Ta je bil eden redkih, ki se nam je zahvalil, da opravljamo dobro delo,« z nekaj ponosa pove eden od redarjev.

Opozorilo namesto globe

Pot smo nadaljevali proti Kidričevi cesti. V semaforiziranem križišču smo opazili voznico, ki je med vožnjo uporabljala telefon. Eden od redarjev ji je skozi okno nakazal, naj telefon odloži. Voznica ga je nemudoma upoštevala in zgodba je bila zaključena. »Ne kaznujemo povsod in takoj,« sta mi razlagala med nadaljevanjem vožnje. Kot pravita, skušajo biti pri delu življenjski. Kadar je opozorilo dovolj in ga človek upošteva, ni njihov cilj za vsako ceno izreči globe.

»Samo po drobiž sem skočil.«

V bližini Cankarjeve ceste smo zapeljali med stanovanjske bloke, kjer je njuna kolegica že preverjala parkirne listke. Iz avtomobila smo opazili moškega z obvestilom od redarstva v roki, ki se je očitno precej nejevoljen približeval redarki. Ustavili smo in počakali.
»Samo po drobiž sem skočil v trgovino in takoj kazen, a?« je bentil.

Redarka ga je pričakala z nasmehom: »Ja, kaj bova pa zdaj naredila?« Napetost je hitro popustila. Po krajšem pogovoru se je možakar sprijaznil z nastalim položajem, izkazalo pa se je tudi, da njegova odsotnost vendarle ni bila tako kratka, kot je sprva zatrjeval. Dogodek se je na koncu zaključil z nasmehom.

»Tole je bilo pa skoraj šolsko,« sem komentiral redarjema. Strinjala sta se, a hitro dodala, da se vsi postopki ne končajo tako mirno. Nekateri ljudje so zelo nesramni, posamezniki konflikt tudi stopnjujejo. Kadar postopka sami ne morejo varno izpeljati, za pomoč zaprosijo policijo.

Pogosto se zaplete že pri ugotavljanju identitete, saj nekateri občani menijo, da redarju osebnega dokumenta niso dolžni pokazati. Če je za nadaljevanje postopka potrebna pomoč policije, jo redarji tudi pokličejo. Kršitelj policistom nato izroči dokument, policist pa ga preda redarju, ki izpelje postopek do konca. Kršitelji tako ostanejo z »dolgim nosom«.

Prekrški na električni polnilnici

Naslednja postaja je bila ena od električnih polnilnic. Velika tabla ob njej opozarja, da je med polnjenjem dovoljeno parkirati največ tri ure, nato mora vozilo mesto zapustiti. Lastnik avtomobila je imel čas prihoda pravilno označen in kršitve ni bilo.

Zanimalo me je, ali vozniki poskušajo s parkirnimi urami tudi goljufati.

»O, ja,« sta se zasmejala. Obstajajo celo digitalne parkirne ure, pri katerih je mogoče čas spreminjati na daljavo. Toda tudi redarji niso »od včeraj«. Opravljajo več obhodov iste lokacije, spremljajo vozila in njihove premike ter tako ugotavljajo, koliko časa je avtomobil dejansko na istem mestu.

Zavijanje, ki se lahko konča precej dražje od globe

Pot nas je nato vodila do regionalne ceste G1-4 na vstopu v Velenje iz smeri Vinske Gore. Križišče pri trgovini s pohištvom velja za prometno obremenjeno, zato smo se ustavili pred Rdečo dvorano in spremljali voznike, ki kljub prometni signalizaciji zavijajo levo proti središču mesta.

Ni bilo treba dolgo čakati. Voznica srebrnega avtomobila je kljub prometnemu znaku zavila v prepovedano smer. Redarja sta jo ustavila in izvedla postopek. Globa zagotovo ni bila prijetna, a na mestu, kjer lahko takšen manever povzroči hudo prometno nesrečo, je kazen neobhodna.

Pet listkov na armaturni plošči

Sledil je ponoven obisk parkirne hiše pri zdravstvenem domu. Tokrat sta redarja s posebno aplikacijo preverjala, ali imajo vozila plačano parkirnino. Če sistem plačila ne zazna, preverita še armaturno ploščo in poiščeta parkirni listek. Tukaj pa se pokaže iznajdljivost voznikov.

Na armaturni plošči enega od avtomobilov je bilo vsaj pet parkirnih listkov. Pri drugem je bil listek nameščen tako, da ni bilo mogoče ugotoviti, ali je še veljaven. »Na takšne načine nas skušajo pretentati,« sta pojasnjevala. Toda številni obhodi, aplikacije in izkušnje naredijo svoje. Kar je vozniku morda videti kot dobra zvijača, redarju predstavlja vsakdan v službi.

Čez noč popisan objekt

Nadaljevali smo proti novemu parku Lipa nad Osnovno šolo Gorica. Tokrat razlog za postanek niso bili avtomobili, temveč vandalizem. Na skoraj sveže pobarvanem objektu so bili napisi , ki so jih vandali pustili čez noč. V parku je bil ob šahovskih mizah odlomljen tudi betonski stol.

Redarja sta poškodbe fotografirala in stanje zabeležila. Kljub rednim in okrepljenim nočnim patruljam redarjev ter videonadzoru se poškodovanje javne lastnine nadaljuje. Pri tem seveda ne gre za posebnost Velenja, ampak za širši družbeni problem.

Ko slečejo uniformo, so samo ljudje

Proti koncu patrulje sem vendarle nekoliko »povrtal« v svoja sogovornika. Zanimalo me je, kaj jima je v letih službe najbolj ostalo v spominu. Eden je povedal, da je že drugi dan službe doživel napad nase in kolege redarje, med opravljanjem dela. Grožnje so nato prešle tudi na povsem osebno raven.

Drugi se je spomnil podobnega primera, oba pa sta poudarila enako – ko ob koncu izmene slečeta uniformo, sta taka kot vsi drugi ljudje, ki imajo družine in vsakdanje obveznosti. Naloge opravljata v skladu s predpisi in odloki, njun namen pa ni »inkasantstvo«, kot njuno delo pogosto razumejo ljudje. »Če bi bil edini cilj napisati čim več glob, bi bilo najino delo videti bistveno drugače,« še dodata.

Kadar je treba, tudi pomagajo

Priznam, tudi sam sem pred tem dopoldnevom na delo redarjev gledal precej ozko. Preden smo se poslovili, sta mi s ponosom pokazala še defibrilator v službenem vozilu. »Velikokrat smo na kraju nesreče prvi, še pred reševalci in policijo. Takrat seveda pomagamo,« sta povedala. Morda je prav to najboljši povzetek našega druženja.

Ko naslednjič zagledamo obvestilo redarstva na vetrobranskemu steklu, bomo rekli, da smo »samo za minuto« skočili v trgovino. Toda v tej minuti smo lahko zaprli interventno pot reševalnemu vozilu, ki hiti reševat življenja. Prometni znak smo morda spregledali, morda ignorirali, toda zaradi tega bi lahko prišlo do hude prometne nesreče.

Otrok na skiroju brez čelade morda po našem mnenju ne ogroža nikogar, ob padcu pa bi bile posledice zanj katastrofalne.
Možakarja v redarski uniformi sta možakarja in pol. Iskrena sogovornika, polna izkušenj, ki razumeta svoj poklic in razumeta življenje. Če bi to znali vsi mi, bi bil svet veliko lepši.