A.G.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Na eno izmed sobot, okoli devetih zvečer, sem se zglasil na Policijski postaji Velenje, kjer sem se po predhodnem dogovoru pridružil intervencijski patrulji. »Prepozno si prišel,« me je v smehu sprejel policist Mitja Bevc, ki je bil to noč vodja patrulje.

»Imeli smo že precej dela,« je dodal, a o podrobnostih pred mojim prihodom ne bom pisal, saj se je zgodba od tu naprej pisala kar sama.

»Na Gorici je skupina domnevnih mladoletnikov na balkon stanovanjske hiše odvrgla pirotehnično sredstvo. Gremo na kraj,« mi je med potjo do policijske marice, ki bo to noč naše prevozno sredstvo, pojasnil Bevc, drugi policist T. Lorenčič pa je sedel za volan.

Med vožnjo proti Gorici sta mi policista razložila, kdaj je uporaba pirotehničnih sredstev prekršek in v kakšnih okoliščinah lahko dejanje, zlasti ob povzročeni škodi, preraste tudi v kaznivo dejanje.

Petarde na balkonu

Ob prihodu nas je pričakal lastnik stanovanjske hiše, ki je pojasnil, da je skupina neznanih mladeničev med hojo po ulici na balkon njegove hiše odvrgla dve pirotehnični sredstvi. Policista sta ugotovila, da materialna škoda ni nastala. Lastnik je opozoril na več nadzornih kamer v naselju, katerih posnetki bi lahko v nadaljevanju postopka pomagali pri prepoznavanju storilcev.

Bil je vidno pretresen, predvsem pa besen. V hiši so bili ob pokih tudi njegova žena, sin in prestrašen kuža. Vsi so tistega večera doživeli precejšen šok. Pogovor je hitro nanesel še na divjanje z električnimi skiroji in predvsem predelanimi skuterji. Po njegovih besedah nekateri mladi z motorji celo tekmujejo, kako hitro bodo peljali mimo radarjev.

Bevc je povedal, da nekatere izmed njih ujamejo, a ker gre večinoma za mladoletnike, jih že naslednji dan znova srečujejo na ulicah z istimi motorji. Ob tem je opozoril na odgovornost staršev, ki otrokom takšno početje omogočajo ali ga vsaj dopuščajo. »Žal jih slej ko prej srečamo kot udeležence prometnih nesreč,« je dodal.

Med pogovorom je po radijski zvezi že prišlo novo obvestilo iz operativno-komunikacijskega centra. V Vinski Gori je potekala prireditev, na kateri se je zbralo več ljudi, javljeno pa je bilo, da skupina mladostnikov med množico predrzno vozi z motorji.

· Kronika

Zasegli ročne bombe

»A tista dva je pa mama poklicala domov?«

Še preden smo zapustili Gorico, smo v podhodu opazili skupino mladostnikov, ki bi lahko ustrezala opisu domnevnih kršiteljev. Zapeljali smo proti njim. Dva fanta sta se pognala v beg, drugi pa so nekoliko prestrašeno obstali.

»Dober večer. A tista dva je pa mama poklicala, da tako tečeta domov?« jih je napol resno, napol v šali vprašal Bevc. Fantje so hiteli pojasnjevati, da ubežnikov ne poznajo. Sledil je postopek ugotavljanja identitete. Priznam, pričakoval sem precej drugačen odziv. Namesto arogance in nesramnosti so bili fantje spoštljivi in korektni. Bevc jih je skoraj v starševskem tonu vprašal, ali vedo, zakaj smo prišli. »Najbrž smo preglasni?« je previdno odgovoril eden od njih.

Policista sta jih vprašala, kje so bili in kaj so počeli, ter skušala ugotoviti, ali bi lahko bili povezani z metanjem pirotehnike. Odgovorili so, da niso bili v tisti ulici, policista pa sta jim pojasnila, kako naj se v prihodnje vedejo, da ne bo nepotrebnih težav. Ob koncu jih je najbolj zanimalo, ali bo zapis njihovih podatkov imel kakšne posledice. »Ne,« sta bila jasna policista. Ni neposrednih dokazov, da so bili oni tisti, ki so odvrgli pirotehniko, sta kasneje pojasnila še meni. Sedli smo v marico in odhiteli proti Vinski Gori.

Vinska Gora je »žurala« dalje

Na prizorišču smo najprej opazili nekaj motorjev, ki bi lahko pripadali omenjenim kršiteljem. Toda motorji so bili parkirani, lastnikov ob njih ni bilo, prav tako ni bilo zaznati nobene kršitve. Policista sta se zato lotila preverjanja organizatorja in varovanja prireditve, kar bi v sklopu rednih nalog tako ali tako morala opraviti. Slednji je predložil potrebno dokumentacijo, pridružil pa se nam je še vodja varovanja.

Po pregledu dokumentacije, izkaznic varnostnikov in nekaj formalnih vprašanjih sta policista ugotovila, da je vse tako, kot mora biti. Vinska Gora je »žurala« dalje, mi pa smo se odpeljali nazaj proti Velenju.

Prazne ulice in sumljiva vožnja

Policisti v zadnjem času zaznavajo več vlomov v parkirana vozila podjetnikov, zato smo se zapeljali mimo nekaterih velenjskih parkirišč. Med mojim nenehnim kramljanjem mi je Bevc dal vedeti, da smo prišli na območje, na katerem moramo biti nekoliko bolj pozorni.

Na parkiriščih ni bilo nikogar, zato smo nadaljevali proti Šoštanju, kjer smo nameravali preveriti še nekaj kritičnih točk. Z Bevcem sva se znova zapletla v pogovor, ko je nenadoma policist Lorenčič odločno pospešil. »Vozilo se nam je ves čas izmikalo in zavijalo na neobičajne poti, zato je postalo sumljivo,« mi je med vožnjo pojasnil Lorenčič.

Svetloba modrih luči je osvetlila temno okolico in voznica je ustavila na bližnjem parkirišču. Izkazalo se je, da je bil sum neutemeljen. Voznica je opravila preizkus alkoholiziranosti, vozilo je bilo ustrezno opremljeno in postopek je bil razmeroma hitro končan.

Policijski postopki niso takšni kot v filmih

Med nadaljevanjem vožnje sem Bevca, ki ima za seboj že precej policijskih izkušenj, vprašal, kateri dogodek iz kariere se mu je najbolj vtisnil v spomin. Izpostavil je primer iz začetka službovanja, ko je posredoval ob napadu z nožem, v katerem je storilec poškodoval drugo osebo. Storilca je takrat opazil v bližini in ga tudi prijel.

Zanimalo me je, ali je moral kdaj streljati na človeka. »Ne,« je odgovoril z olajšanjem. »Imel sem primere, ko sem moral z orožjem varovati postopek, streljati pa mi ni bilo treba.« Beseda je nanesla še na policijske pregone. Bevc ima z njimi že izkušnje, mlajši Lorenčič pa me je opozoril, da policijski postopki niso takšni, kot jih gledamo v ameriških akcijskih filmih.

Policija ima za ustavljanje nevarnih voznikov določene postopke in sredstva, med drugim lahko uporabi tudi napravo za prisilno ustavljanje vozil, tako imenovani »stinger«. Vendar to ne pomeni, da se policisti lahko kar zaletavajo v avtomobile, jih izrivajo s ceste ali izvajajo nevarne manevre za vsako ceno.

Nesreča na Cankarjevi ulici

Med pogovorom je Bevcu zazvonil telefon. Novo obvestilo, tokrat precej resnejše. Mlad fant je na Cankarjevi ulici izgubil nadzor nad električnim motornim kolesom in trčil v ograjo. Naša naloga je bila poiskati kraj nesreče in električni motor, ki naj bi ostal tam.

Policista sta kmalu našla močno poškodovano ograjo gradbišča. Ob njej so bile vidne sledi pnevmatik, betonski bloki, na katere je bila pritrjena, pa so bili sveže premaknjeni. Električnega motorja ni bilo več, bila sta samo poškodovana ograja in sled trčenja.

Nekje v bolnišnici pa mlad fant, za katerega tisti trenutek še nismo vedeli, kako hudo je poškodovan. Iz kasnejših poročil sem izvedel, da so bile poškodbe hude. »O tem sem ti govoril na začetku,« me opomni Bevc.

· Kronika

Huda nesreča mladoletnika na Cankarjevi v Velenju

Razposajenost ima svoje meje!

S patruljo sem ostal še nekaj časa, vendar želim svojo pripoved zaključiti na Cankarjevi. Vem, da boste ta članek brali tudi starši mladostnikov. Prav vam želim na tem mestu potrkati na vest. Vaših otrok ne more vzgajati policija. Za njihovo vzgojo ste odgovorni vi. Policisti imajo pooblastila za nadzor, ukrepanje in kaznovanje.

Toda kazen sama po sebi ne more nadomestiti pogovora doma, postavljenih meja in odgovornosti, ki jo mora mlad človek pridobiti, preden sede na motor.

Tudi sami smo bili mladi, počeli smo vragolije, preizkušali meje in kdaj naredili kaj neumnega. Toda vsaka razposajenost ima svojo mejo. Ko gre za promet, je ta meja lahko meja med življenjem in smrtjo. Med patruljo mi je eden od policistov povedal nekaj, kar mi bo ostalo v spominu, ker sem tudi sam oče.

Lahko jih ustavljajo, opozarjajo in kaznujejo, a če jim starši naslednji dan vrnejo motor in se nič ne spremeni, se zgodba nadaljuje. Dokler se nekega večera ne konča drugače …

Ko morajo staršem sporočiti, da se njihov otrok ne bo več vrnil domov …

Najhujši del policijskega dela zagotovo ni napisati kazen. Veliko huje je, ko morajo staršem sporočiti, da se njihov otrok ne bo več vrnil domov. Ne trdim, da se bo vsaka nevarna vožnja končala tragično, a nihče ne more vedeti, katera bo tista zadnja.
Mladeniču, ki je tisto sobotno noč na Cankarjevi trčil v ograjo, želim čim hitrejše okrevanje.

Njegovim vrstnikom pa bi rad sporočil, da je življenje predragoceno, da bi ga zastavljali za nekaj sekund dokazovanja sovrstnikom. Ničesar ne boste zamudili, če ne podrete hitrostnega rekorda na ulici. Ko date čelado na glavo, dajte tudi pamet v glavo.

Staršem pa – če otroku kupite motor, mu s tem ne podarite samo svobode. Naložite mu tudi odgovornost, del te odgovornosti pa ostane tudi na vaših ramenih. Zame to vsekakor ostaja noč, ki mi je dala misliti.