Življenje piše tudi takšne zgodbe: „Jezni so, ker sva midva skupaj“
V pisarni odgovorne urednice našega časopisa je zazvonil telefon. Klicateljica je bila starejša gospa Angela Korošec. Predstavila se je, da kliče v imenu Franca Zafošnika iz Mihovc na Dravskem polju, za katerega da njegova hči in zet ne skrbita. Želela je, da se oglasimo pri gospodu Zafošniku, ki nam bo povedal, kakšna krivica naj bi se mu godila.
Franc Zafošnik in njegova danes že pokojna žena Jožefa sta posestvo in domačijo s hlevi ter živino, z gospodarskim poslopjem in obdelovalnimi stroji pred 35 leti (1984) z izročilno pogodbo predala hčerki Bernardi in njenemu možu Ivanu (Janezu) Pernatu. Bernarda in Ivan sta se s pogodbo takrat zavezala, da bosta skrbela za starša, med drugim, da jima bosta nudila hrano pri mizi, v primeru bolezni boljšo, bolniku primerno hrano, strežbo in nego, da bosta poskrbela za zdravstveno oskrbo in pranje perila ter krila stroške pogreba. Dokler je živela Frančeva žena Jožefa, so mladi in stari na gospodarstvu dobro shajali. Razumeli so se, skupaj gospodarili, se družili, vabili sorodnike … „Doma smo na istem dvorišču, vse smo delali skupaj, obnavljali hišo. Nesoglasja med mano ter hčerjo in zetom so se pričela po ženini smrti. Sem invalid, ostarel, obnemogel, sam zase ne morem skrbeti niti se obleči. Lahko bi šel v dom za ostarele, pa tega ne želim. Mladi so me pustili samega, prekinili stike. Tri leta se že ne pogovarjamo. V izročilni pogodbi piše, da bi mi morali nuditi vso oskrbo: prehrano, skrbeti za osebno higieno, zdravstveno oskrbo. A se tega ne držijo. Ni mi preostalo drugega, kot da si poiščem oskrbnico. Imam lepo pokojnino (2.000 evrov, op. a.) in si to lahko privoščim,“ je pripoved pričel danes 91-letni Franc, ki je navezal stike z 78-letno Angelo Korošec. Ta je sedaj njegova skrbnica.
Želita si samo komunikacije
Oba, Zafošnik in Koroščeva, sta pritrdila, da jima materialno v bistvu nič ne manjka. „Živiva lepo, imava polno skrinjo, urejeno stanovanje, hodiva na izlete, v toplice, zdravilišče, voziva avto … Tisto, kar bi si želel, je lepa beseda naših mladih, s katerimi živimo na istem dvorišču. Otroci se igrajo na dvorišču. Če pridem ven, se obrnejo in gredo v hišo. Ne pogovarjajo se z nama, med nami ni sloge. Jezni so, ker sva midva skupaj. Z drugimi tremi mojimi otroki sicer imava stike. Ena hčerka je v Mariboru, druga čez cesto v Mihovcah, sin pa na kmetiji v Pleterjah,“
Preberite več v Štajerskem Tedniku
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
