Arhiv Štajerskega Tednika

Zadržano je pogledala skozi vhod, ko je zaslišala zvok avtomobila. »Mislila sem, da so iz zavarovalnice,« je rekla. Nato pa tiho povzela dogodke nedeljskega popoldneva, ki so razlog za njeno slabo počutje in slab spanec. »Saj smo že imeli točo, pa dež, veter, vendar takšnega neurja ne pomnim,« je zaupala Satlerjeva. »Včeraj popoldan sem bila ravno v kopalnici, trikrat je zagrmelo, bilo je oblačno, nato pa naenkrat tako močan veter, da sem mogla z obema rokama odpreti vrata kopalnice. In do tačas, ko sem prišla do sobe na sprednji strani, sem imela vode že vse do kavča. Pobrisala sem po tleh, nato pa stopila še ven in videla …« je začela opisovati Satlerjava.

Po premolku in vdihu je nadaljevala: »Pogledam in vidim, da ni več strehe. Saj v prvem trenutku mi ni nič bilo, sedaj pa mi je vedno hujše. Če se spomnim, kako smo gradili, kako moraš imeti skrb za delavce. Streha je bila obnovljena, strešna kritina težka. Pa je kljub temu veter, ki je moral priti po dolini, vse vzdignil. Imam zavarovano. Vsako leto zavarujem, kaj če do česa pride, si vedno mislim. Nekako bomo rešili, menda ja,« je prepričevala samo sebe. Gospa, ki šteje že krepko preko 80 let, živi sama, svojega avta nima, odvisna je od bližnjih sorodnikov, sosedov in avtobusnih povezav.

Preberite več v Štajerskem Tedniku