Arhiv Štajerskega Tednika

»Pri nas med pogrešanimi prevladujejo odrasli in starejši, v največ primerih gre za osebe zdemenco ali drugimi starostnimi boleznimi, ali pa za tiste, ki se izgubijo v gorah in podobno,« pravi Drago Menegalija z GPU. »Večina prijav je podana v enem dnevu in večina je v istem dnevu že tudi najdena. Po naši statistiki polovico pogrešanih odraslih najdemo v dveh do treh urah, v roku desetih ur najdemo več kot 70 % pogrešanih, v 24 urah pa več kot 80. Seveda nas najbolj skrbi preostalih 20 %, ki ostanejo pogrešani in za katere obstaja vedno večja verjetnost, da potrebujejo pomoč.«

Miti o pogrešanih

V več kot polovici primerov pogrešanega otroka svojci prijavijo že v roku ene ure, skoraj 90 odstotkov pogrešanih otrok je tako prijavljenih v osmih urah po izginotju. V približno štirih urah po prijavi je več kot 90 % vseh pogrešanih otrok do 14. leta starosti že v varnem objemu doma, večina primerov se torej srečno zaključi, saj so najdeni živi in zdravi.

V slovenski policiji se že nekaj let trudijo ovreči dva mita o pogrešanih osebah, ki sta nekako zasidrana med ljudmi. »Prvi je, da naj bi bil določen 24-urni ali celo 48-urni rok za prijavo pogrešanja osebe. To nikakor ne drži. Policisti svetujemo, da se prijava o pogrešani osebi naredi čimprej, še posebej to velja pri otrocih in mladoletnikih, starejših osebah ter drugih osebah iz ranljivih skupin. Na prijavo, da je nekdo pogrešan, se v policiji takoj odzovemo in začnemo izvajati ukrepe za izsleditev. Drugi mit pa je ta, da se vsaka pogrešana oseba sama vrne domov. Tudi to ne drži, saj se pogrešani sami vrnejo domov le v 30 %.. Približno tretjino jih najde policija, nadaljnjih 30 % pa starši, svojci, prijatelji ali sosedje. Nekaj odstotkov je tudi takih, ki jih zaradi poškodbe ali kakšnega drugega stanja izsledimo v bolnišnicah.«

Že leto dni brez novic o lepi Simoni

Preberite več v Štajerskem Tedniku