Svet24
© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.

Po 50. letih srečanje sošolcev OŠ Dragatuš


M. G.
19. 9. 2013, 14.05
Posodobljeno
20. 09. 2013 · 10:02
Deli članek
Facebook
X (Twitter)
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

1_pred_mnogimi_leti.jpg
Arhiv Lokalno.si
srecanje_003.jpg
Arhiv Lokalno.si

Obljubljamo, da se drugo leto za Malo mašo spet srečamo, je bil pozdrav za lahko noč ... Lepa, sončna in topla septembrska nedelja. Počitnic je konec in pouk se je že začel, a nam, ki smo se zbrali na kmečkem turizmu Bahor na Tanči gori, pri dobri kapljici in dobri hrani, je minilo petdeset let, odkar smo zapustili osnovno šolo v Dragatušu (1963 – 2013). Čas srečanja smo prilagodili sošolcu iz Kanade, kajti nekaj sošolcev si je kruh našlo tudi v tujini, misleč, da se mogoče kdaj vrnejo za vedno domov, ampak v tujini se je želja po domačem kruhu spremenila, tam so si ustvarili družine, zato je za njih in nas takšno srečanje sošolcev še prijetnejše. Toda žal med nami ni več živečih veliko sošolcev in tudi učiteljev. Poklonili smo se jim z enominutnim molkom.

Na tem srečanju ni manjkalo spominov iz šole. Kako je bilo včasih in kako je danes, tega nismo razpravljali, saj je bilo takrat vse prav in danes je vse prav ... čeprav!

Raje smo pogovor usmerili na višino sošolcev, ki se je radi spominjamo, kako smo po velikosti stali v vrsti. Ja, jaz sem bil največji v razredu, pravi Polde, ja seveda tudi Jože, pa še en Jože, a jaz pa sem bil najmanjši, jaz še manjši ... joj, jaz sem bila največji suhec, a danes ... In tako smo sestavljali mozaik spominov, veselih, pa tudi manj veselih. Bili smo najštevilčnejši razred na šoli, tako, da so nas v četrtem razredu razdelili na dva razreda. Tisti, ki so bili bližje šoli, so imeli pouk popoldne.

Med časom prijetnega kramljanja nas je povabil ne daleč stran v svojo zidanico sošolec Tone na kozarček dobrega vina ter sladkega grozdja. Hvala, Tone. Spremljala nas je tudi harmonika, na katero je igral Vlado, ki je svoj meh raztegnil , da se je slišalo daleč po vinogradih. Ko smo se vrnili, je naš sošolec Marjan potegnil od nekje svoj klarinet in veselje se je v duetu še bolj okrepilo.

Pesem Od Vardarja pa do Triglava pa je bila pika na i!

In se vprašamo: Kam le čas beži, kam se mu mudi? Zato obljube ne smemo prekršiti, drugo leto se naj bi se dobili še v večjem številu v septembru ob istem prazniku - za Malo mašo, tudi tisti, ki se letos niso mogli udeležiti prijetnega druženja.


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.