##IMAGE-3988055##

Občina Semič in ZB za vrednote NOB Semič v nedeljo, 26. aprila 2015, vabita na slovesnost ob dnevu upora proti okupatorju, ob 70-letnici zaprtja bolnice Topolovec in 70-letnici konca druge svetovne vojne. Ob 10. uri bodo odprli spominsko operacijsko sobo bolnice Topolovec na Škofovi domačiji na Črešnjevcu pri Semiču, ob 11. uri sledi proslava pri gasilskem domu na Cerovcu pri Črešnjevcu ....

Iz vabila:

»Petdeset krevljačev, petdeset krevsačev,
petdeset šantavcev in petdeset kruljavcev
je stopilo na pot iz zasilne bolnice v dolino.«

(Dušan Mevlja: Bataljon ranjencev, Kočevski gozdovi,1944)

Zakaj krevljači? Kdo so to bili? Od kod in kam so »odkravljali«? To so bili ranjenci na »berglah«. Tisti, ki jih je v boju za svobodo ranilo okupatorjevo orožje. Iz ene od enajstih roških bolnišničnih postojank so se ob sončnem zahodu v spremstvu zaščitne enote in bolničarja odpravili po skritih potkah v zavetju košatih dreves v dolino. Koliko napora so morali vložiti in kakšno vzdržljivost so pokazali! Izredna volja do življenja jih je gnala po brezpotjih. Stiskali so zobe in se polni upanja vsak pri sebi prepričevali: »Našel bom pot nazaj v brigado in še se bom bil!« Le koliko časa so potrebovali do Komarne vasi nad Črmošnjicami in po strmini navzdol do evakuacijske baze v Srednji vasi? Strahotno izmučeni so jo mogoče le dosegli v ranem jutru, ko so meglice še prekrivale Črmošnjiško dolino. Razveselili so se prepotrebnega počitka, hrane in tudi zdravstvene oskrbe. Oddahnilo se je tudi spremstvo. Varnost ranjencev je bila zanje najodgovornejša naloga. Ves čas so morali biti na preži, saj jih je lahko kadar koli in kjer koli pričakal sovrag. Seveda so njihovo pomoč pri premagovanju raznovrstnih naravnih ovir potrebovali tudi njihovi »šantavi« varovanci. Ob prihodu v bazo so bili kar vidno presenečeni ob pogledu na težke ranjence v nosilih, na mamice z dojenčki v naročjih, na invalide itd. Čakali so na odhod v evakuacijsko bazo in bolnišnico Topolovec.

Dolga kolona lojtrnikov, obloženih s senom in slamo, ki so jih vlekli predvsem voli, le redko katerega konji, se je počasi odpravila po jamasti makadamski cesti v dolino. Hudi ranjenci so ob nenehnem tresenju in premetavanju trpeli neznosne bolečine. Ostali pa so si z odprtimi očmi in usti po dolgem času z velikim zanimanjem ogledovali »civilizacijo«. Marsikateri od njih je namreč preživel lep čas v eni od skrivnih bolnišnic globoko v roških gozdovih v globelih, zamaskiranih z vejevjem in mahom, do katerih ni vodila nobena vidna pot. Za skrite poti so vedeli le člani osebja. Tudi ranjenci niso poznali skrivnih poti, saj so jim ob prihodu in odhodu zavezali oči. Ja, v največji skupini partizanskih bolnišnic na Slovenskem – v Kočevskem rogu se je zdravilo okoli sedem tisoč ranjencev in tri tisoč bolnikov. Sovražnik je odkril le eno postojanko, in še to s pomočjo izdaje. Čeprav so bili »popotniki« veseli, da so zapustili začasna domovanja, je vsak od njih ničkolikokrat na dan v mislih zaplaval k prijateljem, ki so ostali. »Le kaj danes počno? Šahirajo, balinajo, berejo, imajo vaje za igro? Samo da nimajo zdravnik in bolničarke preveč dela in da niso naših postelj že zasedli novi ranjenci. Da jih ni zmotil pri vsem tem delu nepovabljen gost, da bi se zopet videli, vsaj takrat, ko bomo zopet svobodno zadihali. Da bi …«

Iz globokega, vendar nezbranega razmišljanja ob opazovanju zaselkov, njiv, travnikov, vinogradov in sadovnjakov, ki so bili odeti v zlato rumene odtenke jesenskih barv, jih je v sedanjost povrnil kratek počitek s skromnim prigrizkom na počivališču pri Matičkih v Semiču. Domačini so bili očitno obveščeni o njihovem prihodu in so po hišah zbrali živež. Postanek jim je povrnil moči, da so lažje zdržali še tistih nekaj preostalih kilometrov do cilja – do vasi Črešnjevec. »Kje je že to? Tam gori nam je marsikdo, ki še sam ni vedel, kje je, pripovedoval o Topolovcu,« so se spraševali evakuiranci.

V velikem naselju Črešnjevec je od 15. septembra 1944 do 27. aprila 1945 delovala slovenska vojaška partizanska evakuacijska bolnišnica z ilegalnim imenom postojanka Topolovec. Ustanovljena je bila potem, ko so zavezniki maja 1944 sporočili, da so v svoje bolnišnice v južni Italiji pripravljeni sprejeti ranjene borce. Hudo ranjeni borci in invalidi so potrebovali varno, dolgotrajno zdravljenje in ortopedske operacije ter pripomočke, česar jim partizanske bolnišnice niso mogle nuditi. Hitro so se pričele urejati evakuacijske baze in primerna letališča za umik ranjencev, invalidov, bolnikov in civilistov z ogroženih območij v Italijo in Dalmacijo. Zakaj je bil za zbirno bazo z bolnišnico izbran ravno Črešnjevec? Odločili so dobra geografska lega, kratka razdalja desetih kilometrov do letališča Otok in Krasinec ter seveda prisotnost partizanskih enot v bližini, ki so bile sposobne varovati evakuacijsko bazo in letališči. Vsa vas je stopila skupaj in v zelo kratkem času uspela ustvariti znosne pogoje za sprejem, zdravljenje in oskrbo ranjencev iz različnih krajev Slovenije. Med njimi je bilo veliko težkih ranjencev, za katere se je bolnišnično osebje trudilo oskrbeti vsaj toliko, da bi bili sposobni preživeti prevoz v bolnišnice v južni Italiji. Vaščanom ni bilo lahko, saj je vojna že dolgo trajala in primanjkovalo je vsega: od hrane, zdravil, sanitetnega materiala itd. Ni bilo bolnišnične opreme: operacijskih miz, postelj, tudi elektrike ne. Pa so se hitro, složno in dobro organizirali vsi, od otrok do najstarejših. Iz Hluparjevega mlina na Krupi so dobili električno razsvetljavo, da so zdravniki lahko zahtevne posege opravili v soju močne svetlobe in ne ob medlem svetlikanju petrolejk kot v prvih dneh. Tudi bolnišnično opremo so izdelali, saj so sprva ranjenci ležali po vseh hišah kar po tleh. Poskrbeli so seveda tudi za kurjavo, da so ranjenci in drugi bolniki ležali na toplem.

Zima je bila huda, saj je bila januarja 1945 debela snežna odeja. Mladina se je trudila na različne načine krajšati dolge dneve oskrbovancem, jim popestriti kakšno uro ali dve in jim povrniti žarek upanja v utrujene izpite oči: s kulturnim nastopom, s pripravo slavja ob praznikih ali pa vsaj s peko kakšnega priboljška. Naloga mladink, tudi v sosednjih vaseh, je bilo pranje povojev in perila v pepelnem lugu. Naporno, skrbno in natančno delo … Ampak povoji so zdržali dlje, kot bi danes v kakšnem pralnem stroju z dodatkom »vrhunskih« detergentov. Bolnišnica je postala v relativno kratkem času dobro organizirana v strogi tajnosti, zato ni bila nikoli odkrita in nikoli napadena. Poleg ranjencev je baza sprejela mnogo starejših, invalidov, žena, nosečnic in otrok … Tudi za te so poskrbeli vaščani s pomočjo sosednjih vasi. Dojenčkom so pripravljali mlečno hrano. Varovance so prehranjevali predvsem s tem, kar so sami pridelali in zredili. Zdravniki in bolničarji so jim vračali njihovo »gostoljubnost« z nudenjem zdravniške pomoči. Tudi partizanski kuharji so se jim zahvalili s kakšnim priboljškom.

Evakuacijsko bolnišnico so vodili dr. Pavel Kanc, dr. Marjan Žilič in dr. Zvezda Zadnik, trije od 267, predanih borbi za svobodo. Med njimi je bilo triindvajset tujih zdravnikov, tudi dr. Rogers Lindsay, kirurg angleške armade, ki je bil navdušen nad organizacijo partizanskega zdravstva. O tem pisal in kar je najpomembneje, od zaveznikov je priskrbel precejšnjo pomoč v zdravilih. Dvajset jih je izgubilo življenje na bojiščih, petindvajset so jih sovražniki umorili kot talce ali jih je smrt doletela v taboriščih. Mislim, da je prav, da se ravno na tem mestu vsaj v številkah zahvalim vsem padlim (410 padlih je delovalo v partizanskem zdravstvu; to so bili zdravniki, medicinci, bolničarji, higieničarji) in preživelim zdravstvenim delavcem za njihovo požrtvovalnost, humanost, solidarnost, tovarištvo in nesebično pomoč v enem od najtežjih obdobij slovenske zgodovine.

Na urejeno letališče Otok in pozneje na Krasinec so domačini vozili ranjence in težke invalide z lojtrniki in z volovsko vprego. Za vaščane je bilo to sila odgovorno in tvegano opravilo. Tvegano zato, ker je nemški okupator letališče večkrat napadel z letali. Marsikomu od njih se je dobesedno trgalo srce, ko so ranjenci stokali od bolečin zaradi jamaste in blatne ceste in neudobnega ležišča. Z Otoka in Krasinca so zavezniška letala do konca aprila 1945 odpeljala okoli 2800 oseb. Med njimi so bili tudi zavezniški vojaki. V začetku zadnjega leta vojne so se odvijali še transporti v Dalmacijo v bolnišnici Novigrad ter Zadar, in to v izredno težkih zimskih razmerah z vozili in tudi peš. Konec marca so zavezniki tja odpeljali še okoli 2000 otrok, žena in starcev, ki so bili ogroženi zaradi zaključnih bojev in okupatorjevega umika ravno prek slovenskega ozemlja.

Evakuiranci iz roških bolnišnic so že ob prihodu v vas in v bazo »Topolovec« spoznali, da so prispeli v dobre roke. Zdravstveno osebje je brž oskrbelo ranjene in bolne. Ostale so namestili po hišah, da so se v miru odpočili od dolgega potovanja. Bolj kot hrane so bili potrebni počitka. Večina je, zaradi občutka varnosti in topline, hitro padla v globoki spanec. »Kako dolgo že nisem tako brezskrbno legel k počitku?« si je verjetno mrmral izčrpani »krevljač«. Presneto dobro je vedel, da številni sotrpini ta čas v gozdu preživljajo kalvarijo:

»Čudne stvari se v gozdovih godijo, na samem snegu ranjenci spijo.
Umivajo se z grenkimi solzami in rane si pokrivajo z rokami.«

(Dušan Mevlja: Zasilna bolnišnica, Javhe, 1943/44)

Kdorkoli je v resnično težkih časih druge svetovne vojne vsaj kratek čas preživel v evakuacijski bazi in bolnišnici »Topolovec« v vasi češenj, je ni nikoli pozabil. Mnogim je povrnila upanje in voljo do življenja. Mnogi, ki so preživeli trpljenje vojne, je niso pozabili in so se iz globoke hvaležnosti v svobodi vračali v vas in k njenim ljudem. Zato, ker so zahtevno in humano nalogo opravili z odliko. Pred dobrima dvema letoma jih je obiskal Tim Pears, sin člana tretje angleške misije med narodnoosvobodilnim bojem v Jugoslaviji. Ogledal si je muzejsko zbirko »Topolovec« in prisluhnil pričevanjem živih prič iz tistih dni. Leta 2014 je poslal roman »In the light of morning«, ki ga je napisal s pomočjo očetovega pripovedovanja, obiska Slovenije in občine Semič, literature itd.