Nedavni pobegi treh obsojencev, dveh iz zapora v Solkanu in predvsem 25-letnega Janka Petroviča, ki je prejšnji četrtek pobegnil iz največjega slovenskega zapora na Dobu, kjer prestaja 11-letno zaporno kazen zaradi umora, so jasno opozorilo, da so pobegi mogoči. Resda so ljudje bežali iz vseh še tako varovanih zaporov, a dejstvo, da se v vseh naših zaporih ubadajo s kadrovskimi težavami, nakazuje, da bodo pobegi obsojencev lahko le še pogostejši.

“Noben zaporniški sistem ni popoln in od povsod je možno pobegniti. Razlike so le v načinu! Bolj ko je sistem zaprt, večja je verjetnost in potreba, da obsojenci izberejo bolj nasilne možnosti pobega, na primer z zajetjem talcev med delavci ali kaj podobnega. Vse to se po zaporih v svetu dogaja, pri nas pa na srečo še ne, čeprav tudi to ni izključeno,” pojasnjuje direktor zavoda za prestajanje kazni zapora Dob Jože Podržaj.

Na Dobu je povprečna zaporna kazen več kot 7 let, število obsojencev pa konstantno narašča. Danes v zaporu s kapaciteto 296 kazen prestaja kar 507 oseb. Kljub velikemu številu obsojencev pa pobegi niso pogosti. Statistika zadnjih desetih let kaže, da so leta 1999 iz tega zapora pobegnili 4 obsojenci, leta 2005 in letos eden, vsa ostala leta nihče, zgolj pri poskusu pa se jih je v celem desetletju končalo 13.

Kako nevaren je zapornik na begu?

“Zaporniki na izhodih in pobegli zaporniki zelo malo vplivajo na varnostno situacijo zunaj. Vsak dan se v Sloveniji dogajajo številna nova kazniva dejanja; koliko od njih jih storijo zaporniki? Delež je zanemarljiv. Tudi kaznivo dejanje, ki ga je storil Petrovič med begom, to je tatvina avtomobila, je vsakodnevni pojav. Veliko bolj nas ogrožajo “običajni državljani”, na primer pijani vozniki in drugi objestneži na cestah, na videz urejeni ljudje, ki jim ne bi pripisovali kriminalnih dejanj, kot pa občasno kakšen pobegli zapornik. Predvsem mediji pri ljudeh s svojim načinom poročanja vzbujajo pretiran strah in občutke ogroženosti po logiki, da bo nekdo, ki je enkrat že storil hudo kaznivo dejanje, na primer umor, to potem kar ponavljal. Dejstvo je, da veliko večino umorov storijo ljudje, ki jim je to prvič in običajno tudi zadnjič,« pravi Jože Podržaj.

Na Dobu ne potrebujejo le več paznikov, pač pa tudi več strokovnjakov; pedagoge, delovne terapevte, psihologe, zdravstvene delavce, ki se bodo intenzivno ukvarjali z zaporniki, jih dobro poznali in lažje reševali njihove stiske in probleme ter na ta način pomembno vplivali na njihove odločitve.

Janko Petrovič je v zavodu obiskoval šolo, in sicer program za kuharja - natakarja, kar je povezano tudi z obvezno prakso v kuhinji. Izkazal se je kot dober učenec in tudi pri praktičnem delu je bil vzoren. Pri namigih, kako je lahko oseba, ki je morila (s kuhinjskim nožem je umoril fanta svoje sestre, kasneje mu je še odsekal glavo), v zaporu dela z noži, pa direktor zapora Jože Podržaj odgovarja: “Petrovič je z načinom bega najbolje ovrgel tezo, da tak zapornik menda ne bi smel imeti stika z noži, s tem, da je bil pri begu povsem golorok, brez kakršnihkoli pripomočkov, čeprav so mu bili seveda dostopni tudi noži. Sicer pa je eno od načel izvrševanja kazni tudi tako imenovano načelo normalizacije, kar pomeni, da morata biti življenje in delo v zavodu čim bolj podobna tistemu zunaj, predvsem zaradi lažje vključitve v družbo po prestani kazni.”

“To je najboljša varnost, ki je ne more nadomestiti nobeno fizično in tehnično varovanje, slednje je lahko samo pripomoček. Do te ugotovitve so prišli tudi v državah, kjer ogromno vlagajo v tehnično varovanje zaporov - uvajajo vse več različnih programov, od izobraževanja do posebnih obravnav nasilnežev, spolnih prestopnikov, narkomanov in drugih, vse s ciljem, da po prestani kazni v družbo vrnejo človeka, ki jih bo lahko tudi koristen in bo lahko povrnil vsaj del tistega, kar je država vložila vanj. To pa je tudi edini učinkovit način za zmanjševanje povratništva,” dodaja Podržaj.