Aljaževa ulica v Mariboru je bila štiri dni po streljanju prazna. Tu in tam je šel mimo kakšen sprehajalec ali pa je pripeljal avto, vsem mimoidočim pa je bilo skupno to, da se jim je pogled vsaj za trenutek ustavil na kupu prižganih sveč na pločniku pred stanovanjsko hišo, kjer so prejšnji četrtek streli iz pištole pokosili tri osebe.

Tistega dne je bilo kot v filmu

Spomnimo, kot smo poročali, se je streljanje – dan prej sta v bližini mariborskega pokopališča Dobrava z orožjem račune polagali kriminalni združbi – najverjetneje zgodilo zaradi neporavnanih računov med delodajalcem in nekdanjim delavcem, kar je potrdila policija. Ta naj bi še ugotovila, da se je dogodek zgodil okoli 11.45, ko so se v pisarni gradbenega podjetja na Aljaževi ulici pogovarjali 56-letni delodajalec, njegov bivši delavec, prav tako 56-letnik, in 29-letni sin direktorja.

Tiskovni predstavnik Policijske uprave Maribor Miran Šadl je pred dnevi dejal: "Očitno so med njimi nastala nesoglasja, zaradi česar je 56-letni strelec zapustil objekt in šel v vozilo po torbo, v kateri je imel pištolo. V nadaljevanju pogovora je s pištolo umoril 56-letnega delodajalca in njegovega sina, nato pa ustrelil še sebe."

Ko nam le uspe, da kateremu od redkih, naključnih sprehajalcev v tej ulici, ki so se pripravljeni ustaviti, zastavimo vprašanje o četrtkovem streljanju, ta raje čim prej nadaljuje svojo pot. Nekateri od njih nam med hojo glasno odvrnejo: „Pustite me. Nič ne upam povedati. Postaja me strah živeti v mojem mestu. Groza, kam smo prišli.“

Uspelo nam je govoriti z bližnjo sosedo, ki živi slabih sto metrov stran, a ni želela biti imenovana; povedala nam je, da se v Aljaževi ulici še nikoli ni zgodilo kaj takšnega, zato je ob pogledu na sveče še vedno zelo pretresena. „Vem, da v tem objektu posluje neko podjetje, in spomnim se ljudi, ki so ga včasih obiskovali ter ga povsem mirno tudi zapuščali. Nisem pričakovala, da bi se lahko v naši ulici zgodilo kaj takšnega, a glede na razmere, ki vladajo v mestu in državi, me dogodek ne preseneča in še lahko pričakujemo kaj podobnega,“ je dejala starejša ženica, ki je bila ravno namenjena k prijateljici na kavo v sosednjo Frankolovsko ulico.

»Groza, kam smo prišli.«

Že naslednji trenutek smo imeli priložnost govoriti z mlajšim dekletom, ki nam je povedalo, da je minuli četrtek v glavnem preživelo sloneč na okenski polici. „Živim v eni od teh hiš, zato od tam vidim hišo, v kateri se je zgodilo streljanje,“ je pojasnjevala. „V Mariboru se skoraj vsi poznamo, zato se ne upam izpostavljati z imenom in priimkom, prav tako ne pokazati, kje stanujem. Tistega dne sem bila v hiši in ne vem, ali sem zares slišala streljanje. Neki hrup je sicer pritegnil mojo pozornosti, a ob prižganem sesalniku nisem mogla razbrati, kaj natančno se je zgodilo. Vem le, da so le nekaj trenutkov kasneje našo ulico preplavila policijska vozila. Policisti so zaprli ulico, nikamor nismo mogli. Bilo je kot v filmu,“ je dodalo dekle.