Rodil se je 17. novembra 1885 v Gribljah, umrl 27. aprila 1917 v Nimesu v Franciji.

Mate Zupanič, brat bolj znanega dr. Nika Zupaniča, sicer zgodovinarja, etnologa in celo ministra v stari Jugoslaviji, je po osnovni izobrazbi v Gribljah ob Kolpi nadaljeval šolanje na gimnaziji v Novem mestu in v Karlovcu. Oče je bil uspešen vinski trgovec, ki pa je v času propada vinogradništva bankrotiral. Mate se je zaposlil na takratni Avstro-Ogrski davčni upravi kot pripravnik v Črnomlju, pozneje pa tudi v Kamniku. Predvsem pod vplivom svojega brata Nika in jugoslovanskih idej, ki so se širile preko kulturno-politične revije Jug – to sta na Dunaju izdajala Belokranjska študenta Niko Zupanič in medicinec Franc Derganc, je Mate s kolegom novinarjem Milanom Plutom iz Gradca v Beli krajini odšel v Srbijo. Za to sta se odločila zaradi kronanja kralja Petra I. Karađorđevića.

Preberite še ...

Zdravje

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

V Beogradu je potem Plutu pomagal pri izdajanju »Jugoslovanske korespondencije« (La correspondence Yugoslave, pisane v srbohrvaškem in francoskem jeziku, s katero sta širila jugoslovansko idejo med Slovani in na zahodu. Zaradi bolezni se je leta 1906 vrnil domov in potem nadaljeval študij na trgovski akademiji v Pragi. Po končanem študiju se je zaposlil na Moravskem, kasneje v Bosni in na koncu pristal v Mariboru. Leta 1913 so se v Srbiji začele velike spremembe, zato se je vnovič preselil v Beograd, kjer je dobil delo v ravnateljstvu srbskih železnic. Deloval je v okviru organizacij Slovenski jug in Triglav. Ob napadu avstrijske vojske na Srbijo se je kot prostovoljec pridružil enoti Voje Trankosića in se po okupaciji Srbije z vojsko umaknil skozi ozemlje Albanije. Zaradi bolezni je najprej obležal v bolnišnici Rdečega križa v Valoni, nato še na manjšem otoku Vido v bližini Krfa. Ko je ozdravel, je odšel na otok Krf in se spet kot prostovoljec pridružil vojakom, ki so odšli na Solunsko fronto. Tokrat je tam zbolel za malarijo, zato so ga z ranjenci prepeljali v Francijo. Najprej je v pristal v bolnišnici Toulous, nato v Nimes, kjer je aprila 1917 v bolnšnici tudi umrl.

Posmrtne ostanke Mateta Zupaniča Švarskega so leta 1928 prenesli na jugoslovansko pokopališče Tieu pri Parizu. Belokranjski rojak in profesor na univerzah v Veliki Britaniji Janko Lavrin mu je posveti cikel sonetov »Čas« iz zbirke »Balkanski soneti«, ki so konec leta 1917 izšli v Clevelandu, ZDA.