Kolumna: "Če ne delaš polnih 40 ur na teden, si nepomembnež"
"Generacija Z smo s strani starejših pogosto označeni kot lena, razvajena, na telefone prilepljena generacija," v kolumni razmišlja Žanmark Čeh, študent in član KPŠ.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Cel teden delam, (delam pridno in pošteno), se ne prepiram, (ubogam šefa, taščo, ženo), če kdo me vpraša, nimam mnenja, ne ambicij, ne življenja … Tako se glasi začetek ene od kitic v pesmi Čreva na plot slovenskega glasbenega dueta Slon in Sadež, ki po mojem mnenju precej natančno opiše odnos do dela v Sloveniji. Smo mladi pri tej percepciji dela kaj drugačni? Jaz mislim, da smo.
Generacija Z smo s strani starejših pogosto označeni kot lena, razvajena, na telefone prilepljena generacija, ki se pod nobenim pogojem ne bo spravila delat. »Samo ležali bi in buljili v zaslone,« je pogosta kritika. Ampak, zakaj? To široko sprejeto mnenje me vedno znova preseneča, saj sam tega nikoli nisem doživljal tako. Ko se po dolgem času spet srečaš s starimi sošolci iz osnovne ali srednje šole, se prvo vprašanje skoraj vedno glasi: »Kaj pa ti zdaj delaš?« Klasično vprašanje, na katerega pa je odgovor pri mojih sovrstnikih zelo pogosto isti – poleg študija opravljajo še eno ali celo več študentskih del.
Zakaj 40 ur na teden ni več edino merilo vrednosti
Zakaj torej starejši še vedno vztrajajo pri predstavi, da smo generacija lenuhov, ki se nikoli ne bi pretegnili in delali? Mislim, da imam približno idejo, kje se tukaj skriva odgovor.
V naši sodobni zahodni družbi, še posebej pa v Sloveniji, se na delo še vedno gleda kot na eno od temeljnih človeških vrednot. Kritike na račun študentov, politikov ali javnih uslužbencev so pogosto izražene skozi očitek, da »nič ne delajo« in zato družbi ničesar ne prispevajo. Če ne delaš polnih 40 ur na teden, si nepomembnež – nekdo, ki ga družba ne potrebuje.
Prav to razumevanje dela pa je že dolgo predmet razprav. Že leta 1930 je John Maynard Keynes predstavil teorijo, da bomo zaradi neustavljivega tehnološkega razvoja čez sto let ljudje delali le še približno 15 ur na teden. Ta ideja se še danes zdi težko predstavljiva, a jo družba počasi začenja jemati resneje. Z razvojem umetne inteligence, z vse pogostejšim pojavom izgorelosti, z razmahom dela od doma ter z uspešnimi eksperimenti krajšega delovnega tedna v tujini se tudi mladi vse bolj zavedamo svoje vrednosti in pomena ravnovesja med delom in zasebnim življenjem.
Pogoji, ki jih določamo sami
Pri študentskem delu delodajalci od študentov mnogokrat pričakujejo enak obseg dela kot od redno zaposlenih, za to delo pa so študenti seveda plačani bistveno manj, brez plačanega dopusta in brez plačane bolniške odsotnosti. To pomeni, da si študent ob bolezni ali potrebi po počitku preprosto ne more privoščiti izpada dohodka. Mladi se, po mojem mnenju upravičeno, temu sistemu vse pogosteje upiramo.
Živimo v svetu, polnem globalnih kriz in nenehnih negotovosti, zato se vedno bolj zavedamo svoje vrednosti in doprinosa. Negotovost prihodka, prebivališča in splošne prihodnosti pogosto vodi v odtujenost od dela, hkrati pa nas spodbuja, da svoj čas izkoristimo čim bolj premišljeno. Zato se mladi vse pogosteje odločamo za fleksibilne oblike dela, kot je delo od doma, saj to prinaša večjo avtonomijo – nisi vezan na eno lokacijo, en stol, en urnik ali en način dela. Delaš pod pogoji, ki si jih vsaj delno določaš sam.
To ne pomeni, da mladi ne delamo. Pomeni le, da smo postali bolj iznajdljivi in da se razumevanje tega, kaj delo pomeni v tradicionalnem smislu, spreminja. Če imamo tehnologijo, ki nam omogoča večjo svobodo in ravnovesje med delom in življenjem, zakaj je ne bi izkoristili?
Kot sem že omenil, je delo v Sloveniji še vedno obravnavano kot ena ključnih vrednot – tega se mladi še kako dobro zavedamo. Prav zaradi tega pa si vedno bolj prizadevamo, da bo naše delo tudi pravično kompenzirano. Novembra lani je bil po dolgotrajnih pogajanjih sprejet zakon za urejanje položaja študentov, ki je prinesel kar nekaj pozitivnih izboljšav, v kontekstu tega članka ciljam predvsem na dvig minimalne urne postavke za študentsko delo. Ta sprememba pomeni večjo finančno varnost in bolj pošteno plačilo za študente, kljub temu pa študentsko delo v veliki meri še vedno ostaja prekarna oblika dela, ki je začasna in brez dolgoročne stabilnosti. Delodajalci se tega dobro zavedajo. Prav ta negotovost v nekaterih primerih odpira prostor za zlorabe, kot so plačevanje na roko ali neplačano delo. Sam tega sicer še nisem doživel, veliko pa o takšnih primerih slišim od sovrstnikov. Takšne prakse kažejo, da problem ne leži le v posameznikih, ampak v samem sistemu, ki to sploh omogoča.
Iščimo ravnovesje
Če si želimo študentsko delo resnično izboljšati, bo potreben širši premik, tako v smeri bolj pravičnih pogojev kot tudi večje odgovornosti vseh vpletenih.
Delo je in bo vedno ostalo neločljiv del družbe. Spreminja pa se način, kako ga razumemo. S tem ne želim spodbujati lenobe ali nedela – gre za postavljanje meja in iskanje ravnovesja. Mladi imamo priložnost in tudi odgovornost, da na novo premislimo, kakšno vlogo naj ima delo v našem življenju. Bodimo pridni in delavni, a hkrati dovolj pogumni, da si postavimo meje za lastno dobrobit.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
