Shutterstock

Metan (CH₄) je drugi najpomembnejši toplogredni plin, takoj za ogljikovim dioksidom in doprinese približno tretjino k segrevanju planeta. Njegova posebnost je, da sicer v ozračju obstane le približno dvanajst let, vendar v tem času zadrži veliko več toplote kot ogljikov dioksid. V dvajsetih letih kar šestinosemdesetkrat več. Prav ta kombinacija moči in kratkega razpolovnega časa pomeni, da bi hitro ublažili globalno segrevanje, če bi uspeli zmanjšati količino metana v ozračju.

Izvori metana

Večina metana, približno šestdeset odstotkov, nastane zaradi človekovih dejavnosti, štirideset odstotkov pa ga prihaja iz naravnih virov. Največ ga nastane pri kmetijstvu, predvsem zaradi prebave krav, ovc in koz, pri skladiščenju gnoja ter pri pridelavi riža na poplavljenih poljih. Velik vir so tudi fosilna goriva – nafta, plin in premog –, saj metan uhaja pri črpanju, transportu in rudarjenju, poleg tega pa ga sproščajo zapuščene vrtine in rudniki. Tretji pomemben vir so odlagališča in čistilne naprave, kjer odpadki v anaerobnih razmerah razpadajo in oddajajo plin. Naravni viri vključujejo mokrišča, oceane, geološke razpoke, termitišča in permafrost, ki se zaradi segrevanja tal topi in sprošča ujete pline.

Pri merjenju količine metana v zraku uporabljajo dva pristopa. Prvi meri ‘od spodaj navzgor’ tako, da meri metan na viru ter izračunava na podlagi števila živali, naprav ipd. Drugi pristop pa meri ‘od zgoraj navzdol’ s pomočjo meritev v zraku in s satelitov. Slednji pristop je vse bolj pomemben, saj ujame tudi uhajanja metana, ki jih klasični izračuni spregledajo. Meritve iz ZDA so pokazale, da so dejanske emisije za kar 60 % višje od uradnih ocen ameriške okoljske agencije.

Kako segreva ozračje

Metan v ozračju zadržuje toploto in jo vrača nazaj k tlom. Naravni procesi, kot so tla in določene plasti zraka, ga sicer razgrajujejo, a vse od začetka industrijske dobe nastaja hitreje, kot se lahko razgradi. Če ga ne bomo začeli zmanjševati, bodo emisije do leta 2030 še narasle. Znanstveniki menijo, da bi morali v tem času emisije znižati za približno tretjino, če želimo omejiti segrevanje na stopnjo, ki še ne bo povzročila nepopravljivih sprememb.

Dodatno težavo povzročajo t. i. povratne zanke. To so procesi, pri katerih segrevanje sproži spremembe, ki povzročijo še več segrevanja. Na primer, ko se topi arktični permafrost, se sproščajo velike količine metana, ki so bile ujete v zamrznjenih tleh. Podobno se mokrišča širijo zaradi spremenjenih padavin in sproščajo več plina, pogostejši in obsežnejši požari pa dodatno prispevajo svoje emisije.

Mit o ‘prehodnem gorivu’

Dolgo časa je veljalo prepričanje, da je zemeljski plin prehodna rešitev, saj pri izgorevanju sprošča manj ogljikovega dioksida kot premog. Vendar so raziskave pokazale, da že majhno uhajanje metana pri črpanju in transportu lahko izniči ta učinek. Če uide le nekaj desetink odstotka, ima plin podoben vpliv kot premog, nove študije pa kažejo, da so puščanja še precej večja, kot smo mislili. Analize kažejo, da ima v dvajsetletnem obdobju LNG lahko celo 33 % večji segrevalni potencial kot premog.

Shutterstock

Škodljiv tudi za zdravje

Metan prispeva k nastanku prizemnega ozona, ki poškoduje pljuča, poslabša astmo in škoduje rastlinam. Privede do okoli 500.000 dodatnih smrti letno ter izgubo pridelkov kot so pšenica, soja, koruza in riž. Vsak milijon ton zmanjšanih emisij prepreči približno 1.430 smrti in 4.000 nujnih primerov astme letno.

Kako lahko zmanjšamo emisije

Možnosti za zmanjšanje emisij metana je več. Pri kmetijstvu lahko pomagata zmanjšanje porabe mesa in mlečnih izdelkov ter manj zavržene hrane, saj se zdaj izgubi kar tretjina vse pridelane hrane. Obstajajo tudi tehnične rešitve, kot je dodajanje alg v prehrano krav, kar lahko močno zmanjša količino metana, ki ga proizvedejo. Pri fosilnih gorivih je najučinkoviteje pospešeno prehajanje na obnovljive vire energije, hkrati pa je možno z boljšo opremo, zaznavanjem puščanj in zapiranjem starih vrtin precej zmanjšati uhajanje. Pri odpadkih je rešitev ločeno zbiranje in kompostiranje bioloških odpadkov ter zajemanje plina na odlagališčih. Znanstveniki iščejo tudi načine, kako bi lahko metan aktivno odstranjevali iz ozračja. Trenutno potekajo poskusi z drevesi, ki vsrkavajo metan ter raziskave, kako bi ga ujeli v železove soli. Vse potencialne rešitve pa so še daleč od momenta, ko jih bomo lahko uporabili v praksi.

Metanski dogovori in politike

Na mednarodni ravni so leta 2021 države podpisale dogovor, da bodo do leta 2030 emisije metana zmanjšale za trideset odstotkov, kar bi lahko preprečilo nadaljnje segrevanje za dve desetinki stopinje do sredine stoletja. Kljub temu emisije še naprej naraščajo, saj ukrepi v praksi še niso udejanjeni, regulacija, kolikor je sploh je, pa zajema le majhen del svetovnih izpustov.