Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

10. oktobra, obeležujemo evropski dan darovanja organov

To je priložnost za zahvalo darovalcem in njihovim svojcem ter za pogovor o odločitvi, ki lahko drugim omogoči nadaljevanje življenja.

Letošnje geslo »Delimo si življenja« v ospredje postavlja povezanost ljudi, katerih poti se ob darovanju in presaditvi organov srečajo.

Kot so po poročanju STA na novinarski konferenci na Bledu poudarili predstavniki zavoda Slovenija-transplant, želijo spodbuditi strokoven in odprt pogovor ter krepiti zaupanje v transplantacijski program. Za številkami so namreč ljudje, ki čakajo na presaditev, in družine, ki se v najtežjih trenutkih odločajo o darovanju.

Ena od prejemnic je Nina Žitek, predsednica Slovenskega društva Transplant, ki nam je svojo izkušnjo predstavila ob dogodku v Knjižnici Velenje.

Od izčrpanosti do 330 kilometrov dolge poti

Zaradi kronične bolezni, ki je povzročila cirozo jeter, je Nina pred presaditvijo živela z velikimi omejitvami. V telesu se ji je nabirala tekočina, bila je nenehno utrujena in imela notranje krvavitve.

Že dva kilometra hoje sta bila zanjo prevelik napor. Kot je pojasnila, ni šlo zgolj za običajno utrujenost – preprosto ni zmogla več.

Po presaditvi je bilo drugače. Prehodila je Camino Primitivo, 330 kilometrov dolgo romarsko pot v Španiji.

»Življenje se mi je zelo spremenilo,« je povedala. Dolga hoja je zanjo eden najoprijemljivejših dokazov, kaj ji je omogočila presaditev.

Leto dni čakanja, nato zahtevno okrevanje

Na nova jetra je čakala natanko leto dni. Pred uvrstitvijo na čakalni seznam je opravila številne preglede in preiskave, nato pa čakala na možnost zdravljenja.

Dva tedna po presaditvi je lahko odšla domov, vendar s tem okrevanje še ni bilo končano. Prve mesece je zaznamoval obsežen režim jemanja zdravil, ki je zahteval skrbno organizacijo. Sledili so tedenski, nato mesečni kontrolni pregledi, ob najinem pogovoru pa jih je opravljala približno vsake tri mesece.

Zdravila za zaviranje imunskega odziva ostajajo del njenega življenja. Ob novi moči in možnostih zato odkrito govori tudi o odgovornosti, ki jo prinaša življenje s presajenim organom.

Boljše življenje ne pomeni življenja brez skrbi

Nina ne želi, da bi zgodbe o uspešnih presaditvah ustvarjale vtis popolne brezskrbnosti. Po operaciji je zaupala, da bo vse dobro, sčasoma pa so se ob bolezni ali bolečini kdaj vrnili tudi strahovi.

»Ko govorimo o transplantacijah, je življenje res boljše, je kakovostno, ampak to ne pomeni, da je brez bolečin, brez strahov,« je poudarila.

Povedala je tudi, da se je pri njej bolezen v presadku ponovila, vendar je bila ob pogovoru pod nadzorom. Poleg tega lahko dolgotrajno jemanje zdravil prinese neželene učinke.

Njena hvaležnost zato ne izključuje skrbi. Oboje je del izkušnje, o kateri želi govoriti iskreno.

Darovanje podpira večina, opredeljenih precej manj

Po podatkih predstavljenih na novinarski konferenci je bilo do konca septembra v Sloveniji 34 darovalcev organov, v celotnem lanskem letu 50, v rekordnem letu 2023 pa več kot 60.

Raziskave kažejo, da darovanje načelno podpira več kot 80 odstotkov ljudi. Delež soglasij za darovanje pa presega 60 odstotkov in se z leti nekoliko zmanjšuje, kar strokovnjake skrbi.

V registru je po predstavljenih podatkih opredeljenih le okoli 18.500 ljudi.

Med razlogi za ta razkorak so nelagodje ob pogovorih o smrti ter strahovi, povezani z nepreverjenimi informacijami in miti.

Opredelitev za darovanje ne vpliva na prizadevanja za zdravljenje

Eden najpogostejših pomislekov je strah, da se zdravniki za človeka, ki je opredeljen kot darovalec, ne bi enako zavzeto trudili.

Predstavniki Slovenija-transplanta so takšno bojazen odločno zavrnili. Poudarili so, da o darovanju organov začnejo razmišljati šele po potrditvi smrti. Dostop do podatka o opredelitvi je strogo omejen in mogoč šele po smrti.

Prav tako starost ali kronična bolezen sami po sebi ne pomenita, da je nekdo neprimeren za darovanje. Primernost presodijo zdravniki. Postopek odvzema pa poteka kot operativni poseg, s spoštljivim ravnanjem do telesa umrlega.

Zakaj je pomembno, da svojo željo povemo najbližjim?

V postopek so vključeni tudi svojci, pri katerih zdravniki iščejo informacijo o želji umrlega. Če jo poznajo, jim je odločanje v trenutkih izgube lahko lažje.

To je na velenjski okrogli mizi, ki sta jo pripravila Lions klub Velenje in Slovensko društvo Transplant, ponazorila Polona Franko, mama mladega darovalca.

Sin je umrl po nesreči med treningom kajaka. Svojo željo, da bi bil darovalec organov, je že prej zaupal mlajšemu bratu, ta pa jo je ob slovesu povedal družini.

»Moj sin ni več prisoten, nimam občutka, da bi bil tukaj. Imam pa velik ponos, ker vem, da je rešil življenja,« je dejala.

Tudi Nina ljudi spodbuja, naj o darovanju razmislijo in se pogovorijo z najbližjimi.

»Zame je darovanje organov res brezpogojna ljubezen,« pravi.

Kako izrazimo svojo odločitev?

Opredelitev glede darovanja organov in tkiv po smrti je mogoče urediti prek portala eUprava ali osebno na pooblaščenih mestih za opredelitev, katerih seznam objavlja Slovenija-transplant. Odločitev lahko kadar koli spremenimo, pomembno pa je, da z njo seznanimo tudi svoje bližnje.

Evropski dan darovanja organov je lahko povod za ta pogovor. Nina ga spodbuja z lastno izkušnjo: nekoč ni zmogla nadaljevati po dveh kilometrih, po presaditvi pa je prehodila 330 kilometrov. Darovan organ ji je omogočil, da znova načrtuje poti in jih tudi prehodi.

Pinterest