'Moški so pač takšni': Kdo jih je naučil ljubiti?
Na 10. marec, na tako imenovani dan mučenikov, o mitih o 'lovcih', zgodovini dvojne morale in možnosti zrelega očetovstva.
V razpravah o partnerskih odnosih se pogosto pojavljajo zelo preproste razlage zapletenih življenjskih situacij. Ena od njih pravi, da moški nimajo pravega očetovskega čuta, da so po naravi 'lovci' in da zato ob rojstvu otroka pogosto stopijo korak nazaj iz odnosa. Otrok naj bi namreč prevzel vso pozornost matere, moški pa naj bi jo nato začel iskati drugje.
Takšne razlage se zdijo logične, predvsem kadar izhajajo iz boleče osebne izkušnje. A če pogledamo širšo sliko, biološko, psihološko in zgodovinsko, postane jasno, da realnost ni niti približno tako črnogleda.
Očetovski čut se razvija skozi odnos in izkušnjo
V živalskem svetu je res pogosto, da za potomce v večji meri skrbi samica, a vendar obstaja presenetljivo veliko izjem. Pri nekaterih ribah samci varujejo jajčeca, pri številnih pticah, denimo pri pingvinih, samec dolgo inkubira jajce, morski konjički pa so celo znani po tem, da zarodke nosijo v posebni vrečki na svojem telesu.
Pri ljudeh je slika še toliko bolj zanimiva. Raziskave zadnjih desetletij kažejo, da se moški ob očetovstvu tudi biološko spreminjajo. Ko moški aktivno sodeluje pri skrbi za otroka, se v njegovem telesu povečata oksitocin in prolaktin, hormona, povezana z navezanostjo in nego, raven testosterona pa se pogosto nekoliko zniža. Posledica je večja občutljivost za otrokove potrebe ter večja pripravljenost za skrb za otroka in partnerko. Z drugimi besedami: očetovski čut pri moških ni odsoten. Pogosto se razvije skozi odnos in izkušnjo.
Kako družba vzgaja dečke?
Veliko bolj kot biologija pa na očetovstvo vpliva način, kako družba vzgaja dečke. V številnih okoljih še vedno prevladuje prepričanje, da mora biti moški močan, zadržan in čustveno nedostopen. Dečki se pogosto naučijo, da je izražanje ranljivosti nezaželeno, da je jok znak šibkosti in da je treba čustva nadzorovati.
Takšna vzgoja ima posledice. Odrasel moški je lahko uspešen, odgovoren in delaven, vendar pogosto ni dobil priložnosti, da bi se naučil govoriti o svojih občutkih ali graditi globoko čustveno bližino. To ne pomeni, da ne čuti. Pomeni le, da ni dobil jezika, s katerim bi lahko svoje občutke razumel in jih delil.
Na sodobne odnose je močno vplivala tudi kulturna dediščina 19. stoletja. V viktorijanskem obdobju se je utrdila stroga dvojna morala glede spolnosti. Idealna žena naj bi bila moralno neoporečna, skoraj aseksualna, spolnost pa se je pogosto potiskala izven območja zakonskega odnosa.
Tako se je postopoma utrdil razcep med ljubeznijo in poželenjem. Moški so bili pogosto vzgojeni v predstavi, da mora biti žena predvsem mati in moralna figura, medtem ko naj bi bila erotičnost nekaj, kar se dogaja drugje. Kot da bi bila ljubezen eno, telo pa nekaj povsem drugega.
Vpliv spolnosti na odnos
Ko spolnosti vlada zgolj erekcija in ne naravni tok energije med dvema telesoma, se stik zlahka zoži na trenutek napetosti in razelektritve. Takšna spolnost je pogosto usmerjena predvsem v dosežek, v vrhunec, v dokaz moškosti. Toda človeška bližina je lahko nekaj veliko širšega. Med moškim in žensko se lahko vzpostavi subtilen tok živosti, nekakšno elektromagnetno polje, ki nastane, ko se dve telesi srečata v pozornosti, spoštovanju in prisotnosti.
Takrat spolnost ni več zgolj dejanje oziroma delovanje, temveč prostor srečanja. Telo se začne odzivati počasneje in globlje, z več občutljivosti. V takšnem prostoru se lahko ženska sprosti, moški pa postopoma odkrije, da moč ne leži v naporu, temveč v zmožnosti, da ostane prisoten.
Čeprav se je družba v marsičem spremenila, so nekateri stari vzorci še vedno prisotni. Ko partnerja postaneta starša, lahko partnerica v očeh moškega nezavedno zdrsne predvsem v vlogo matere. V takšnem trenutku lahko erotična bližina izgubi prostor, ker je bila že prej razumljena kot nekaj ločenega od ljubezni in vsakdanjega življenja.
Toda to ni neizogibna biološka usoda, temveč psihološki in kulturni vzorec, ki ga je mogoče preseči. To pa ne pomeni popularizacije tako imenovane 'mommy porn', kot je denimo 50 odtenkov sive, temveč razvoj zrele spolnosti, v kateri ima pomembno vlogo modrost ženskega telesa. Ta se lahko zares odpre le, kadar se počuti varno, moški pa zmore ustvariti prostor varne navezanosti in prisotnosti.
Raziskave kažejo, da moški, ki razvijejo čustveno zrelo partnersko vez, pogosto postanejo tudi zelo vključeni očetje. Stabilen partnerski odnos, občutek bližine in medsebojnega spoštovanja namreč krepijo procese navezanosti.
V takšnih odnosih moški pogosto poročajo o večjem občutku smisla, večji povezanosti z otrokom in večji pripravljenosti za sodelovanje v družinskem življenju. Očetovstvo tako ni ovira za moškost, temveč pogosto postane ena od njenih najpomembnejših oblik.
'Moški so pač takšni'
Ko nekdo doživi razočaranje ali izdajo, je razumljivo, da poskuša najti razlago. Ena najpogostejših obramb je posploševanje, prepričanje, da so 'moški pač takšni'.
Takšne razlage lahko za trenutek zmanjšajo bolečino, saj ustvarijo občutek reda v kaosu. Toda dolgoročno pogosto zakrijejo dejstvo, da so človeški odnosi veliko bolj raznoliki in da je za njihov uspeh potrebno sodelovanje obeh partnerjev.
Obstajajo moški, ki nikoli ne razvijejo čustvene zrelosti. Obstajajo predatorji. Obstajajo pa tudi številni, ki postanejo izjemno predani partnerji in očetje.
Namesto da si belimo glavo z vprašanjem, zakaj toliko moških ne zna ljubiti, bi se morda morali vprašati nekaj drugega: kdo jih je tega naučil?
Če družba dečke uči čustvene pismenosti, odgovornosti, empatije in sočutja, bodo kot odrasli veliko lažje gradili stabilne odnose. Če pa jih učimo predvsem tekmovanja, nadzora in čustvene zadržanosti, potem od njih pozneje pričakujemo nekaj, za kar niso imeli pravega zgleda.
Čustvena zrelost ni nekaj, kar bi bilo določeno za vekomaj. Ljudje se lahko učimo, rastemo in razvijamo in ko moški združi ljubezen, odgovornost in bližino, se razblini tudi stereotip o večnem lovcu.
Namesto njega se pojavi nekaj precej veličastnejšega: človek, ki zna ostati, ker razume, kaj pomeni ljubiti.
Špela Gornik je relacijska, partnerska in spolna terapevtka, ki na ljudi in odnose gleda celostno. Kot poudarja, povezovanje med partnerjema in relacijsko partnersko terapijo predstavlja zgolj vrh ledene gore.
Marsikdo se je spomni tudi kot strokovnjakinje za pare v priljubljeni televizijski oddaji Poroka na prvi pogled, kjer je pomagala mladoporočencem pri premagovanju izzivov in gradnji trdnih temeljev za njihov odnos. Kot partnerska terapevtka na ljudi in odnose gleda celostno, danes pa služi globalni skupnosti z nudenjem spletnih terapij in svetovanj parom ter posameznikom, ki so pripravljeni graditi zavestne, zdrave odnose.
Pri delu se poslužuje tudi t. i. relational fengshuija, ki predstavlja pomoč in podporo pri ozaveščanju in celjenju individualnih, družinskih in kolektivnih travm. Le tako lahko odnosi med moškim in žensko znova postanejo zdravilni.
Moda, lepota, odnosi, dobro počutje in ideje za potovanja dostavljene neposredno v vaš e-nabiralnik.