Unsplash

Ironično je, da tisto, kar bi lahko bil most, ki povezuje misli in občutke, hitro postane dojeto kot napad. Kritična misel; tisti iskreni, pogumni tok misli, ki se upa dotakniti ranljivosti, pogosto sproži večjo obsodbo kot dejanske zlorabe. Ko nekdo reče: "Ne razumem te," ali "S tem se ne strinjam," se to pogosto razume kot napad, ne kot priložnost za dialog.

Vzrok za to zmedo lahko iščemo v tihem, a zahtevnem prehodu iz avtoritarne v avtoritativno vzgojo. Dolga desetletja so odnose oblikovali strah, ukazi in pogojevanje; svet, v katerem je veljalo, da moraš narediti, kot ti velijo in zapovedujejo drugi. V takšnem okolju so se otroci naučili umakniti svoje misli, čustva in želje, saj je vsako odstopanje pomenilo tveganje kazni, sramu ali izgube pripadnosti.

Avtoritativna vzgoja pa odpira drugačen prostor: prostor meja, ki niso kazen, temveč orientacija, in dialoga, ki ni grožnja, temveč povabilo k razumevanju. Sporočilo se spremeni v: "To je pomembno. Tukaj so meje. In skupaj bomo iskali pot naprej."

Osebni arhiv

Zgoditi se mora premik

Pri prehodu med tema dvema svetovoma ne gre le za spremembo vzgojnih pristopov ali besedišča. Gre za globok notranji premik, ki je tako čustven, telesen, moralen, kot tudi relacijski. Zato ni presenetljivo, da kot družba pogosto še vedno mešamo kritično misel z napadom ter mejo z zavrnitvijo; učimo se namreč jezika odnosov, ki ga dolgo nismo smeli govoriti.

V odnosih slovenskih parov pogosto opažam vzorec, ki ga v terapevtskem žargonu označujemo kot "sadomazohistični ples". Pri tem ne mislim na spolni kontekst, temveč na psihologijo samega odnosa. Ljudje, ki bi se lahko z drugimi povezovali, pogosto raje podzavestno izbirajo pot bolečine zase ali za druge. Pod to površino je rana sramotenja. Ko oseba ne zna ali ne more vzpostaviti iskrenega in varnega stika, se instinktivno obrne proti drugemu: napade, kritizira ali ponižuje. Kritično mišljenje, ki je namenjeno razumevanju in rasti, postane tarča. Zakaj? Ker zahteva introspektivnost, ki pa potrebuje čas in pozornost.

Primeri so številni

Kot primer takšne dinamike lahko navedem partnerja, ki je izrazito usmerjen navzven, išče potrditve pri drugih ženskah, hkrati pa lastno negotovost preusmerja v ljubosumne izpade do svoje žene. Namesto da bi se ustavil in raziskal lastne rane, strahove ali občutke nevrednosti, napetost razrešuje skozi nadzor, očitanje in čustveno trpinčenje. Na ta način se bolečina ne razreši, temveč se le prerazporedi v odnos, kar ohranja začarani krog tako imenovanega sadomazohističnega plesa.

V terapevtskem kontekstu pogosto srečujem pare, kjer ena oseba skuša izraziti svoje občutke, želje ali meje, druga pa to takoj doživi kot napad. Misel, ki se razlikuje od partnerjeve, je označena kot zloraba. To kaže na globoko zakoreninjeno težnjo, da se človek namesto v povezovanje usmeri v obrambo ali napad. Gre za psihološki mehanizem, ki ga je Patricia Evans poimenovala "verbal abuse cycle", kjer majhni, zdravi koraki komunikacije postanejo povod za konflikt, ker je oseba vajena interpretirati svet skozi strah, sram ali nadzor.

Potrebno je zavestno delo

Pri prehodu iz avtoritarne v avtoritativno komunikacijo ne gre zgolj za izbor tehnik. Prehod zahteva zavestno delo na lastnem sramu, obvladovanju impulzov in zmožnosti biti ranljiv. Potrebujemo pogum, da rečemo: "Ne strinjam se, a hkrati ostajam povezan s tabo." To je nasprotje impulzivne obrambe ali napada. Gre za kulturo, ki se uči povezovanja, ne kaznovanja; razumevanja, ne poniževanja.

Slovenski prostor je še posebej občutljiv na to dinamiko. Kultura pogosto obsoja tiste, ki izražajo kritične misli, hkrati pa tolerira verbalno nasilje in ga pogosto celo zavija v celofan 'nedolžnih šal'. Kot družba smo še vedno globoko sadomazohistični: užitek čutimo v tem, da nekoga spravimo v nelagodje, hkrati pa trpimo, ko smo kritizirani. Pod tem se skriva rana sramotenja, ki se prenaša medgeneracijsko skozi vzorce vzgoje in tihe nauke: "Če se postaviš zase, boš izgubil pripadnost drugim."

Profimedia

Kdaj pride do spremembe?

Največja sprememba se zgodi, ko začnemo prepoznavati razliko med kritičnim mišljenjem in verbalnimi zlorabami ter v odnosih jasno obsodimo slednje. Konkretno to pomeni, da priznamo bolečino, ne da bi jo projicirali; se naučimo postaviti meje, ne da bi napadali; in iščemo resnico, ne da bi obsojali. Terapija, partnersko svetovanje in predvsem delo na sebi lahko to preoblikujejo. In čeprav je pot dolga, so rezultati dragoceni, saj prinašajo iskrene odnose in pristno povezovanje; tisto, po čemer vsak od nas globoko hrepeni, a česar se pogosto hkrati najbolj bojimo.

Vprašanje je, ali bomo kritično mišljenje dojemali kot napad, dejanske zlorabe pa dovoljevali in se jim udinjali, ali pa bomo pogumno stopili v odnos, kjer je beseda most, ne orožje? Za mnoge slovenske pare in posameznike je to izziv, ki zahteva spopad z notranjimi ranami, sramom in dolgoletnimi vzorci. Toda le skozi ta proces lahko začnemo graditi odnose, ki so resnični in kjer je intimnost globoka.

Pexels

Oblike verbalne zlorabe

Oblike verbalne zlorabe so številne, mednje pa sodijo:

Povišan ton, kričanje ali vpitje niso zgolj izraz močnih čustev, temveč pogosto način vzpostavljanja moči in nadzora.

Sarkazem, žaljive oznake ali posmehljivo etiketiranje zmanjšujejo kompleksnost človeka na ponižujočo oznako.

Sramotenje cilja na jedro identitete posameznika. Namesto da bi naslovilo konkretno vedenje, napade vrednost osebe kot take. Posledica je notranji občutek nevrednosti, ki človeka oddaljuje od avtentičnega izražanja in ga potiska v podrejen položaj.

Ko ena oseba drugi določa, kaj 'v resnici' misli, čuti ali potrebuje, gre za razvrednotenje subjektivne izkušnje. Takšna drža briše meje med posameznikoma in ustvarja odnos nadrejenosti ter podrejenosti namesto enakovrednega dialoga. Obljube brez namena uresničitve ustvarjajo lažno upanje in čustveno zmedo. Sčasoma spodkopljejo zaupanje, saj besede izgubijo težo, odnos pa postane nepredvidljiv in negotov.

Zavestno izkrivljanje resnice ruši temeljni občutek realnosti v odnosu. Partner, ki je izpostavljen lažem, začne dvomiti vase, v svoje zaznave in presojo, kar povečuje odvisnost ter zmanjšuje psihološko stabilnost.

Manipulacija deluje prikrito. Namesto odprtega izražanja potreb uporablja strah, krivdo ali občutek dolžnosti, da bi nadzorovala vedenje drugega. Projekcija prelaga lastno odgovornost na partnerja, deflekcija pa preusmeri pogovor stran od bistva. Tako se izogne soočenju, hkrati pa ohranja psihološko premoč.

Shutterstock

Špela Gornik je relacijska, partnerska in spolna terapevtka, ki na ljudi in odnose gleda celostno. Kot poudarja, povezovanje med partnerjema in relacijsko partnersko terapijo predstavlja zgolj vrh ledene gore. 

Marsikdo se je spomni tudi kot strokovnjakinje za pare v priljubljeni televizijski oddaji Poroka na prvi pogled, kjer je pomagala mladoporočencem pri premagovanju izzivov in gradnji trdnih temeljev za njihov odnos. Kot partnerska terapevtka na ljudi in odnose gleda celostno, danes pa služi globalni skupnosti z nudenjem spletnih terapij in svetovanj parom ter posameznikom, ki so pripravljeni graditi zavestne, zdrave odnose.

Pri delu se poslužuje tudi t. i. relational fengshuija, ki predstavlja pomoč in podporo pri ozaveščanju in celjenju individualnih, družinskih in kolektivnih travm. Le tako lahko odnosi med moškim in žensko znova postanejo zdravilni.

Osebni arhiv