Pravijo, da naj bi sinovi inteligenco podedovali od mame
Že večkrat so strokovnjaki poskušali dokazati, da je mati tista, ki bolj odločilno prispeva k inteligenci otroka. To naj bi bilo še posebej izrazito pri moških potomcih.
Morda ste že slišali trditev, da otrok inteligenco podeduje predvsem po materi, saj se s to tezo številni strokovnjaki ukvarjajo že leta. Posledično se je ta ideja v zadnjih letih močno razširila tudi po medijih in družbenih omrežjih, saj zveni preprosto, nekoliko provokativno in mamam pripisuje posebno vlogo.
Izvor te teorije je povezan z genetiko in vlogo X-kromosoma. Spomnimo se srednješolske biologije, ko smo se učili, da imajo ženske dva X-kromosoma, moški pa enega X in enega Y. Ker nekateri geni, ki sodelujejo pri razvoju možganov, ležijo na X-kromosomu, se je pojavila domneva, da bi imel materin genski prispevek pri inteligenci večjo težo. Zlasti pri sinovih, ki X-kromosom vedno dobijo od matere, se to sliši logično. A logika še ne pomeni celotne resnice.
Kaj genetika v resnici pove o inteligenci
Inteligenca ni lastnost, ki bi jo določal en sam gen ali en sam kromosom. Gre za izrazito kompleksen pojav, na katerega vpliva na stotine genov, razpršenih po celotnem genomu. Velika večina teh genov ni vezana izključno na X-kromosom, temveč se nahaja na tako imenovanih avtosomnih kromosomih, ki jih v enaki meri dedujete od obeh staršev.
Znanost danes inteligenco razume kot poligeno lastnost, kar pomeni, da nanjo vpliva veliko manjših genetskih dejavnikov, od katerih noben sam ne določa končnega izida. Genetski prispevek je pomemben, vendar nikakor ni enostranski. Tako mati kot oče prispevata polovico genetskega zapisa, iz katerega se razvija otrokov možganski potencial.
Zakaj se kljub temu zdi, da ima mama večji vpliv
Če genetika sama po sebi ne potrjuje, da inteligenca prihaja izključno od matere, zakaj se potem ta ideja tako pogosto pojavlja? Eden od odgovorov se skriva v zgodnjem razvoju otroka. Mati ima v nosečnosti ključno vlogo pri razvoju možganov ploda, saj preko prehrane, hormonov in splošnega zdravja neposredno vpliva na okolje, v katerem se možgani oblikujejo. To ni genetski prenos v ožjem smislu, je pa biološki vpliv, ki lahko dolgoročno zaznamuje kognitivni razvoj.
Poleg tega ima mati v večini primerov tudi pomembno vlogo v prvih letih otrokovega življenja. Govor, interakcija, čustvena varnost, spodbujanje radovednosti in učenja so dejavniki, ki močno vplivajo na razvoj inteligence. Ker so ti zgodnji vplivi pogosto povezani prav z materjo, se v vsakdanjem razumevanju genetika in vzgoja nehote zlijeta v eno razlago.
Inteligenca ni samo v genih, temveč tudi v okolju
Pomembno je, da razumete, da genetski potencial sam po sebi še ne pomeni končnega rezultata. Lahko imate ugodno genetsko izhodišče, pa se ta inteligenca ne razvije v polni meri, če otrok ne odrašča v spodbudnem okolju. Po drugi strani pa lahko povprečne genetske predispozicije v bogatem učnem in čustveno varnem okolju vodijo do izjemnih kognitivnih sposobnosti.
Na razvoj inteligence vplivajo prehrana, kakovost izobraževanja, odnos odraslih do otroka, izpostavljenost jeziku, igri in raziskovanju, pa tudi stres in občutek varnosti. Gre za dolgotrajen proces, ki se ne zaključi v otroštvu, temveč se nadaljuje skozi mladost in odraslo dobo.
Ideja, da inteligenca prihaja od mame, torej sicer ni povsem izmišljena, vendar je močno poenostavljena. Res je, da imajo nekateri geni, povezani z razvojem možganov, večjo verjetnost prenosa preko materine linije, res je tudi, da ima mati velik vpliv na zgodnje okolje otroka. Vendar to ne pomeni, da je vloga očeta zanemarljiva ali da je inteligenca enostransko podedovana.
Inteligenca je rezultat sodelovanja genetike obeh staršev in okolja, v katerem otrok odrašča. Namesto vprašanja, ali prihaja od mame ali očeta, je zato bolj smiselno vprašanje, kako lahko starši skupaj ustvarijo pogoje, v katerih se otrokov potencial sploh lahko razvije.
PREBERITE ŠE:
