Mateja J. Potočnik

Miha Deželak že desetletje v sklopu akcije Deželak junak, ki je letos dobila še pripis Dežela junakov, združuje Slovenijo. Letos ni bilo nič drugače. Ko se je z ekipo maja podal na pot, je namreč znova dokazal, kako pomembno je, da znamo Slovenci stopiti skupaj. Z Miho smo se pogovarjali o pomenu akcije in dobrodelnosti, pa tudi o njegovem družinskem življenju. Kaj je vodilo, ki je v njegovem zasebnem življenju najpomembnejše? 

Domači

Ljubezenska zgodba Mihe Deželaka - kako je osvojil srce Irene

· Miha Deželak

Neverjetno, koliko ljudi začuti, da želijo pomagati, in prav to naredi razliko

Če se najprej posvetiva akciji Deželak junak, ne moreva mimo dejstva, da se je ta letos začela drugače. Proti vam in ekipi je bilo izstreljenih kar nekaj negativnih puščic. Kako ste se spopadli s tem? 

Dali smo se v svoj mehurček. Iskreno se mi zdi, da smo se poskusili čim bolj distancirati od vsega. Seveda je že sama popotnica bila težka – že startati je bilo težje kot prejšnja leta. Sicer pa smo ves čas, od prvega do zadnjega dne, bili tako suvereni v razmišljanju, da nam to ne bo uničilo dogodka. Da gremo na polno – kar se bo zgodilo, se bo zgodilo.

Darja Štravs Tisu

Bili bi zelo žalostni, če bi to vplivalo tako, da bi šlo na morje manj otrok. A sem v sebi verjel, da se bo vseeno zgodilo nekaj lepega. Da je to gibanje, ki se je v teh letih tako lepo utrdilo in povezalo vse nas ter poslušalce, tudi tiste, ki sicer niso fani radia, ampak vseeno vedo za to akcijo – in v tistem trenutku vsi prisluhnejo in želijo pomagati.

Zato sem imel slutnjo, da bo dobro. Je pa res, ko sem poslušal Denisa in ko je dejal, da je precej manj, me je zaskrbelo. Vendar sem rekel: jaz si nimam kaj očitati – ne moja ekipa ne nihče drug. Navsezadnje, vsi smo dali vse od sebe, bili smo predani in dali ves znoj za to, kar se je zgodilo.

Kako pa je bilo na terenu, pozitivni ali negativni odzivi? 

Marsikje je kdo prišel do nas in rekel: »Vztrajajte, ne se pustiti zmesti, mi smo z vami, Slovenci smo z vami.« Mogoče je bil še kakšen bolj strasten odziv. Vendar je bil to udarec za dobrodelnost. In hkrati smo ga preživeli. Ne samo preživeli, na koncu se je izkazalo, da je šlo za rekordni znesek. Zato mislim, da so se kopja lomila, a se niso zlomila. Gotovo je najbolje, da se je končalo tako, kot se je. 

Vi pa ste imeli tako psihične kot fizične izzive ...

Meni se je že zadnja leta to dogajalo. Ko si starejši, je težje prenašati. Poleg tega je akcija vsako leto, mislim, da še večja in večja. Še več je vsega dogajanja in ta intenzivnost akcije me psihično izčrpa, seveda tudi fizično. Gre za kombinacijo obojega. Ni več enako kot takrat, ko se je vse skupaj začelo, ko je bilo res vse igraje. Čeprav je bilo morda še bolj fizično naporno, sem takrat vseeno bolj igraje šel čez to. Zdaj pa je iz leta v leto zame težje.

Družina vas vedno podpira, tudi na terenu. A se mora javnost zavedati, da niste odsotni samo 10 dni. Veliko je priprav, obveznosti prej in kasneje ...

Akcija se ne začne takrat, ko smo prvi dan na poti. Veliko naporov je vloženih že prej, v promocijo vsega skupaj, v priprave. Konec koncev je tu ogromno intervjujev, ki so seveda dobrodošli del tega, a hkrati napovedujejo, kaj prihaja. V resnici si na neki točki že izčrpan, še preden se zares začne. Komaj čakaš, da startaš, a prav takrat se šele začne. In tudi po akciji ... Toliko čustev je v tebi. Vse se nakopiči. Ko prideš domov, ko adrenalin popusti, si izčrpan. Potrebuješ nekaj časa in predvsem nekaj miru pred vsem.

Moraš se umakniti. Jaz to močno čutim. Najbolj mi paše biti nekje čisto sam, čisto zase. Poskušam odmisliti vse skupaj, a seveda se ne da. Zgodbe se ti vrtijo v glavi, toliko se zgodi v desetih dneh, vse še vedno premlevaš.

Z družino ste močno povezani. Kakšen oče ste?

Moram biti kritičen v tem smislu, da sem mogoče preveč popustljiv. Lahko bi bil še malo bolj strog. A je res, da so moji ta mali vedno vedeli, kdaj je konec heca. Imel sem mejo, čez katero tudi oni niso šli. Vedeli so, da je treba takrat upoštevati, kar se reče. Drugače pa imamo zelo liberalen odnos. Tudi vzgoja je takšna. Res pa je, da je pri dekletih dosti lažje kot pri fantu. Pa še nogometaš je, tako da je treba biti bolj strikten. Ker je tu šola na eni strani, na drugi strani pa nogomet, ki ga res vpreže. Kar je meni pomembno, je to, da smo zelo povezani. In da nekako dobro peljemo. Seveda so težave, kot v vseh družinah. Ampak ko potegnem črto, se mi zdi, da so dobro vzgojeni.

Sašo Švigelj

Sin se vam je tudi letos pridružil pri akciji. Je zelo predan športnik ...

Navdušen je nad nogometom, čisto je notri. Brin je v Grosupljem in kot kaže, bo tam tudi ostal, ker je zadovoljen. Res fajn sredina, ki ima tudi zelo močno lokalno skupnost, ki zelo pomaga. Brez tega ne gre. Zdaj so tudi športni park v Grosupljem lepo razširili in se mi zdi, da je to lepa zgodba. Iz majhnega kluba se nogomet lepo razvija. Res je, člani igrajo v drugi ligi, ne v prvi, ampak glej – imajo odlične nogometaše in trenerje. Za mladega nogometaša je pomembno, da igra, in tukaj dobi priložnost. Glede na to, kaj se bo zgodilo z njim v prihodnosti – mi ga zelo podpiramo.

Koliko pa vam pomenijo dobri odnosi? 

Zelo veliko mi pomenijo. V življenju so med nami res zelo pomembni in jih postavljam na primarno mesto – tako v družini kot med sodelavci. Tudi svoji ekipi, ki jo imam na terenu, zelo zaupam, da se res dobro ujamemo. In ravno zaradi tega se mi zdi, da stvari dobro tečejo. Na koncu življenja, ko se pogovarjaš z nekom, ki je že precej bolj v letih kot jaz, vidiš, kako zelo pomembni so odnosi. Kolikokrat si kdo reče: ja, pa denar, pa ne vem kaj, pa tisto, pa tretje ... A na koncu vidiš, da si zapomniš življenje po lepih stvareh, ki si jih doživel z nekom. 

Kaj pa vas razžalosti, morda izčrpa? 

Občutek nemoči, da ne moreš zares pomagati. Ne v tem, da ne bi hoteli pomagati. Imam občutek, da bomo vedno lahko pomagali. A občutek nemoči pride takrat, ko slišiš kakšno zgodbo, ki je res močna, tako globoka, pa tako nerešljiva se ti zdi. Tudi pri naših akcijah. Rečeš si: »Okej, ta družina bo zdaj dobila nekaj denarja, ampak ... Se bo rešila iz tega? Najbrž ne.« Tako da v nekem smislu je ta nemoč prisotna. Hkrati si pa rečeš – vseeno, tudi to jim bo zelo pomagalo. Ne bo pa to rešilo njihove situacije. In tudi če govorimo o akciji Dežela junakov. Ko prideš in obiščeš te otroke, so spet isti. Pa si rečeš: vesel si ga, ker te že pozna in ti njega. A hkrati si rečeš: vidiš, še vedno je ujet v težki situaciji in se kar ne more izviti iz tega. In te stisne. Ne stisne, ampak zaboli. Nekako pri otrocih upaš, da bodo vsaj naredili šolo in se potem sami dokopali do nečesa. Do boljšega.

Pri otrocih najbolj boli, ko vidiš, da so ujeti v kolo, iz katerega sami ne morejo izstopiti. 

Ja, otrok je ujetnik situacije, ki je na neki način tudi brezizhodna. A moram reči, da sem tudi vesel, ko pride kdo in reče: »Evo, mi smo zdaj v redu. Mi smo zdaj kul.« Tudi letos na akciji je bilo tako – prišel je kdo do nas in rekel: »Vi ste nam pomagali. Sploh ne veste, koliko dobrega ste naredili za nas. Evo, zdaj bomo mi vrgli nekaj v tisto skrinjico.« Saj ni pomembno, koliko denarja. Že ta občutek, da so se izvlekli iz težke, krizne situacije in da zdaj oni še bolj čutijo, še bolj vedo, kako pomembna je ta pomoč. Koliko jim je pomenila in zdaj lahko oni pomagajo naprej. Mogoče sem bil letos še bolj dovzeten za te stvari. Kar nekajkrat so prišli ljudje, ki se nočejo izpostavljati, in te samo objamejo ... Potem vidiš, da je nekaj globljega za tem. 

M24

Počitnice jim res ogromno pomenijo.

Na teh kolonijah so otroci srečni. Ko vidijo, da imajo tam prijatelje, da so lepo sprejeti, da ljudje z njimi delajo z razumevanjem in toplino. Ti odnosi so lepši, toplejši. Zdaj ne bom govoril, kaj točno imajo doma, ker so v težkih situacijah, ampak že to, da so sprejeti, da vidijo, kako bi lahko bilo, kako je lahko lepo. To jim ogromno pomeni. Drugi otroci se z njimi družijo, vzgojitelji jih vključujejo v pogovore, imajo globoke debate, vse skozi igro in skupno izkušnjo.

Morje jim da več, kot si sprva misliš. Daje jim občutek, da obstaja tudi lepše življenje. Da se je zanj vredno potruditi. Da ne smeš kar obupati, ampak moraš vztrajati. Mogoče se ti enkrat res posreči splezati ven iz težke situacije.

Katere vrednote vam največ pomenijo?

Zagotovo povezanost, prijateljstvo, zdrav način življenja, družina ... Klasične vrednote, ki jih v bistvu vsi imamo, samo se jih včasih premalo zavedamo. Včasih nam je vse to, kar imamo, samoumevno. Mislimo, da je dano samo po sebi, ampak moraš tudi kaj narediti za to. Se potruditi. Ni vse tako samoumevno. Varnost, recimo. Tudi to je ena od tistih osnovnih stvari, za katere mislimo, da jih imamo. A potem vidiš, kaj se dogaja – vojne, trpljenje ... Mene to močno zadane. Tudi mi smo imeli vojno. Sem še toliko star, da sem jo doživel. Pa čeprav ni bila taka kot zdaj, vseeno veš, kaj pomeni, ko se ti varnost poruši.

Veliko jih je, na katere gledamo preveč samoumevno. 
Da. Tudi toplina. Ljubezen. To so stvari, ki jih vsi potrebujemo. Ne glede na vse.

Darja Štravs Tisu

Kaj vas vodi v življenju?

Radovednost. To je tisto, kar me vedno žene naprej. Odkriti nekaj novega. Nikoli v življenju ne smeš zaspati, reči: »Ah, zdaj sem pa že toliko star, zdaj me pa ne zanima več.« Malo grdo rečeno, ampak tako čutim. To raziskovanje, radovednost mora biti vedno prisotna. To te pelje naprej. Pridejo obdobja, ko si bolj zaspan, manj aktiven, kar je normalno. A vseeno se mi zdi, da nikoli ne smeš čisto zaspati. Vedno te mora nekaj zanesti naprej.

Včasih sem se veliko ukvarjal s tem, kako me drugi vidijo. Danes pa mi to ni več tako pomembno. Vsak v življenju pusti svoj podpis in to je to. Sem zadovoljen s tem, kar imam in kar delam. Ne potrebujem več toliko potrditve. Mogoče z leti pride tudi ta modrost, da znaš ločiti, kaj je res pomembno in kaj ni.