Tako so skoraj 50 let po snemanju videti igralci filma To so gadi
Film To so gadi je leta 1977 združil legendarno igralsko zasedbo. Kje so skoraj 50 let pozneje igralci ene najbolj priljubljenih slovenskih komedij? Številni so že pokojni.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Skoraj pet desetletij je minilo, odkar je nastala ena najbolj priljubljenih slovenskih komedij vseh časov. Film To so gadi je leta 1977 pred kamere združil izjemno igralsko zasedbo, številni prizori in stavki pa so se tako močno zapisali v kolektivni spomin, da jih poznajo tudi generacije, ki ob premieri filma še niso bile rojene.
Nekaterih legendarnih igralcev danes žal ni več med nami, drugi pa so slovensko kulturo zaznamovali še desetletja po nastanku filma.
To so gadi je postal slovenska filmska klasika
Komedija To so gadi je nastala leta 1977 po scenariju in v režiji Jožeta Bevca, za katerega je bil to edini celovečerni film. V ospredju zgodbe je ovdoveli voznik mestnega avtobusa Štebe, ki s petimi odraščajočimi sinovi živi v ljubljanskem predmestju. Za gospodinjstvo skrbi Rozi, ki jo fantje s svojimi vragolijami nenehno spravljajo ob živce. Ko nekega dne vendarle odide, jo začasno nadomesti nečakinja Meri, ki hitro pritegne pozornost vseh Štebetovih sinov, pa tudi njegovega sodelavca Tonija. Ob tem skriva še presenečenje, saj se izkaže, da je opravila izpit za voznico mestnega avtobusa.
Film danes velja za eno najbolj priljubljenih slovenskih komedij. Njegovo dolgoživost dokazujejo predvsem številni prizori in dialogi, ki jih gledalci poznajo še danes. Kje pa so danes glavni igralci filmske uspešnice? Številni med njimi so že pokojni ...
Bert Sotlar kot oče Štebe
Glavo številčne družine, očeta Štebeta, je odigral Bert Sotlar, eden velikih slovenskih igralcev 20. stoletja. Štebe je ovdoveli voznik mestnega avtobusa, ki skuša krmariti med petimi sinovi, gospodinjo Rozi in vsakodnevnimi zapleti.
Sotlar se je rodil leta 1921 kot četrti od devetih otrok v revni rudarski družini. Filmsko pot je začel že v zgodnjih petdesetih letih, skozi desetletja pa ustvaril številne pomembne vloge. Med najbolj prepoznavnimi je tudi Lovro iz filma Ne joči, Peter. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim zlato areno v Pulju in Prešernovo nagrado. Poročen je bil z baletno plesalko Lidijo Sotlar. Umrl je poleti leta 1992, star 71 let.
Radko Polič kot Boris Štebe
Enega od petih Štebetovih sinov, Borisa, je odigral prav tako legendarni Radko Polič Rac. Njegov Boris se je v spomin gledalcev med drugim zapisal kot večni »fehtar«, ki je znal prositi za »samo enga jurčka«.
Polič je pozneje postal eno največjih imen slovenskega gledališča in filma. Dolga leta je bil član ansambla ljubljanske SNG Drame, nastopal pa je v številnih filmih, televizijskih in gledaliških projektih. Leta 2002 je prejel Borštnikov prstan, pet let pozneje pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Poročen je bil tudi z igralkama Mileno Zupančič in Barbaro Levstik. Umrl je septembra 2022, star 80 let.
Dare Valič kot Bine Štebe
Dare Valič je v filmu odigral Bineta, še enega izmed neukrotljivih Štebetovih sinov. Tudi sam je pozneje desetletja ostal tesno povezan s slovenskim gledališčem.
Dramsko igro je študiral na AGRFT, od leta 1971 pa vse do upokojitve leta 2005 je bil član ljubljanske Drame. Igralska tradicija se je nadaljevala tudi v njegovi družini, saj sta igralca tudi njegova otroka Nina Valič in Blaž Valič. Dare Valič je umrl julija 2023, star 82 let.
Jože Hrovat kot Brane Štebe
Braneta, Štebetovega sina s pesniško žilico, je odigral Jože Hrovat. Njegov lik se je med drugim ukvarjal s pisanjem novega sonetnega venca, saj Prešernov očitno »ni bil dovolj dober«.
Hrovat se je rodil leta 1955 v Kočevju, po študiju na AGRFT pa je svojo profesionalno pot povezal predvsem z novogoriškim gledališčem, ki mu je ostal zvest približno štiri desetletja. Nastopil je v več kot sto gledaliških uprizoritvah, gledalci pa ga poznajo tudi iz številnih filmov in televizijskih projektov.
Med drugim je nastopil v filmih Bele trave, Draga moja Iza, Nasvidenje v naslednji vojni in Sladke sanje. Mlajše televizijsko občinstvo ga je lahko spremljalo tudi kot Milana Žorža v priljubljeni seriji Najini mostovi. Umrl je leta 2020 star 65 let.
Andrej Prevc kot Janez Štebe
Janeza Štebeta je odigral Andrej Prevc, ki je bil ob nastanku filma še zelo mlad. Rodil se je aprila 1961 v Ljubljani, kar pomeni, da je bil ob izidu filma star komaj 16 let.
Prav To so gadi ostaja njegov daleč najbolj prepoznaven igralski projekt. V primerjavi z nekaterimi igralskimi kolegi iz filma se pozneje ni uveljavil kot eno izmed stalnih imen slovenskega filma in gledališča, zato je o njegovi nadaljnji poti v javnosti tudi bistveno manj podatkov.
Bogdan Sajovic kot Muki Štebe
Najmanj podatkov je danes mogoče najti o Bogdanu oziroma Bogu Sajovicu, ki je odigral Matjaža oziroma Mukija Štebeta. Kljub temu je bil kot eden od petih bratov pomemben del filmske družine, njegove replike pa ljubitelji filma poznajo še danes.
Majda Potokar kot nepozabna Rozi
Čeprav film govori o petih razposajenih sinovih, si ga je brez Majde Potokar skoraj nemogoče predstavljati. Njena Rozi je tista, ki grozi z odhodom, zlaga kovčke, jih spet razpakira in skuša v Štebetovem gospodinjstvu vzdrževati vsaj nekaj reda.
Potokarjeva se je rodila leta 1930 v Ljubljani in je bila hči igralca Lojzeta Potokarja. Že kot zelo mlada je nastopila v filmu Na svoji zemlji, leta 1952 pa je diplomirala na takratni Akademiji za igralsko umetnost. Istega obdobja se je začela tudi njena dolga povezanost z ljubljansko Dramo, kjer je ostala do leta 1990.
Nastopila je v številnih pomembnih slovenskih filmih, med drugim v Samorastnikih, Ne joči, Peter, Rdečem klasju in seveda To so gadi. Poročena je bila z opernim pevcem Ljubom Kobalom, njuna hči Maja Končar pa je prav tako postala igralka. Majda Potokar je umrla aprila 2001, stara 71 let.
Boris Cavazza kot zaljubljeni Toni
Boris Cavazza je odigral Tonija, Štebetovega sodelavca in voznika avtobusa, ki mu prihod mlade Meri precej zmeša glavo. Prav Toni in Meri na koncu postaneta par.
Cavazza je v desetletjih po filmu postal eden najbolj prepoznavnih slovenskih igralcev. Njegova kariera obsega gledališče, film in televizijo, ob igranju pa se je uveljavil tudi kot režiser in pedagog. Ko je nastal film To so gadi, je bil star nekaj čez 30 let.
Milada Kalezić kot Meri
Mlado Rozino nečakinjo Meri je odigrala Milada Kalezić. Meri v moško gospodinjstvo prinese precej razburjenja, vendar se za njenimi skrivnostnimi vsakodnevnimi odhodi skriva povsem druga zgodba. Izobražuje se namreč za voznico avtobusa.
Kalezićeva je bila ob snemanju filma na začetku svoje igralske poti. Za vlogo Meri je bila leta 1977 na Tednu domačega filma nagrajena kot debitantka leta, kar lepo pokaže, kako pomembna je bila ta vloga za njeno zgodnjo kariero. Tudi pozneje je ustvarila dolgo in uspešno gledališko ter filmsko pot.
Presotali igralci v filmu To so gadi
Glavna igralska zasedba še zdaleč ni bila edina zanimivost filma. V manjših in stranskih vlogah lahko opazimo številne igralce in druge znane obraze, ki so pomembno zaznamovali slovensko kulturo.
Med drugim pa so v manjših vlogah igrali tudi: Mila Kačič kot Merklinka, Iva Zupančič kot Zalarca, Maks Bajc kot Merklin, Stanislava Bonisegna kot Franja, Andrej Kurent kot Kramar, Alenka Svetel kot Novakova, Saša Miklavc kot Novak, Alja Tkačev kot Mlakarjeva, Matjaž Turk kot prometnik, Majda Grbac kot učiteljica, Anton Petje kot miličnik, Dare Ulaga kot potnik, Janez Albreht kot Korl, Jana Osojnik kot gospodinja, Maks Furijan kot Primožič, Sandi Pavlin kot pomočnik, Suzana Jeklič kot Tina, Majolka Šuklje kot potnica v avtobusu, Demeter Bitenc kot Brinovec, Manca Košir kot Kogojeva, Janez Premru kot Furlan in Mojca Cavazza, prva žena Borisa Cavazze, kot medicinska sestra.
Skoraj 50 let po nastanku filma je pogled na igralsko zasedbo To so gadi tudi pogled na velik del zgodovine slovenskega filma in gledališča. Nekaterih igralcev že dolgo ni več med nami, nekateri so se pozneje umaknili iz javnosti, drugi pa so svojo igralsko pot nadaljevali še desetletja. Film medtem ostaja živ tudi med gledalci, ki leta 1977 sploh še niso bili rojeni.
