Meri iz To so gadi je poznala vsa Slovenija, njeno zgodbo pa le redki
Milada Kalezić je kot Meri v filmu To so gadi postala legenda slovenskega filma. Le redki pa poznajo njeno življenjsko zgodbo in izjemno gledališko kariero.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Čeprav je Milada Kalezić ena najbolj prepoznavnih in nagrajevanih slovenskih igralk, se je številnim gledalcem najbolj vtisnila v spomin kot Meri, Rozine nečakinje iz kultnega filma To so gadi iz leta 1977. Prav iz tega filma izvira tudi eden najbolj prepoznavnih stavkov iz slovenskih filmov »Jok brate, odpade!«, ki ga poznajo tudi tisti, ki si filma že dolgo niso ogledali.
Vendar je bila vloga simpatične Meri le začetek izjemne kariere, v kateri je ustvarila več kot 80 gledaliških vlog, za svoje delo prejela najvišja slovenska gledališka priznanja ter pustila neizbrisen pečat tako na gledaliških deskah kot na filmskem platnu.
Meri iz filma To so gadi je postala ena najbolj nepozabnih filmskih junakinj
V kultni komediji To so gadi je Milada Kalezić upodobila Meri, nečakinjo gospodinje Rozi, ki je za nekaj časa prevzela njeno mesto v hiši vdovca Štebeta in njegovih petih sinov. Čeprav sprva ni blestela pri gospodinjskih opravilih, je s svojo neposrednostjo, šarmom in toplino hitro očarala vse okoli sebe.
Posebno mesto v filmu je imela tudi njena ljubezenska zgodba s Tonijem, ki ga je odigral Boris Cavazza. Čeprav je bil igralec od Kalezićeve starejši petnajst let, sta ustvarila enega najbolj prepoznavnih in priljubljenih filmskih parov v zgodovini slovenskega filma.
Na koncu zgodbe je Meri vse presenetila z novico, da je uspešno opravila vozniški izpit za avtobus, gledalcem pa je v spominu ostal tudi legendarni stavek »Jok brate, odpade!«, ki je skozi desetletja postal del slovenske popularne kulture.
Ko je Milada Kalezić dobila vlogo Meri, je bila še absolventka Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Kasneje pa je večkrat povedala, da je bila za zaupanje ustvarjalcev in priložnost, ki jo je dobila še pred zaključkom študija, vse življenje iskreno hvaležna.
Od črnogorske vasi do vrha slovenskega gledališča
Milada Kalezić se je rodila 1. februarja 1954 v črnogorski vasi Rova. Zaradi očetove službe se je družina večkrat selila, nazadnje pa se je ustalila v Mariboru, kjer je zaključila osnovno šolo. Že kot gimnazijka je začela nastopati v ljubiteljskem gledališču Slava Klavora, leta 1971 pa je bila sprejeta na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo.
Po končanem študiju je svojo poklicno pot začela v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, kjer je že pri štiriindvajsetih letih navdušila z vlogo Darinke v predstavi Čarovnica iz Zgornje Davče. Za to vlogo je prejela priznanja na Borštnikovem srečanju, Sterijinem pozorju in festivalu MESS v Sarajevu, kar je napovedalo izjemno kariero.
Pozneje je ustvarila več kot osemdeset gledaliških vlog in se zapisala med največje slovenske gledališke igralke. Med njenimi najodmevnejšimi vlogami so bile Frida Kahlo, Aase v Peeru Gyntu, gospa Jourdain v Plemenitem meščanu ter številne druge. Ob gledališču je ostala dejavna tudi na filmu in nastopila v filmih Prestop, Trije prispevki k slovenski blaznosti, Outsider, Varuh meje, Veter v mreži in drugih.
Leta 2011 je prejela Borštnikov prstan za življenjsko delo
Vrhunec njene gledališke poti je predstavljalo leto 2011, ko je prejela Borštnikov prstan, najvišje slovensko priznanje za igralski opus. Žirija je takrat poudarila, da nadaljuje tradicijo velikih igralk, ki so se rodile v drugem kulturnem okolju, nato pa postale legende slovenskega gledališča.
Ob prejemu priznanja je v pogovoru za STA povedala, da je bil začetek njene kariere izjemno intenziven.
»Ko sem končala akademijo, sem hkrati posnela film To so gadi in igrala v predstavi Čarovnica iz Zgornje Davče. Takrat je bila odmevnost največja. Pozneje se življenje umiri, dobiš otroka in pridejo druga obdobja. Ljudje so me večkrat spraševali, kam sem izginila, a to je normalen del igralske poti, ko je treba predvsem delati,« je dejala.
Kot svoj osebni ustvarjalni vrhunec je izpostavila obdobje po letu 1997, ko je za vlogo markize Merteuil prejela nagrado Prešernovega sklada.
»Tista leta med 1996 in 2002 so bila igralsko res izjemna. Delala sem z režiserji, ki so iskali nove poti, in nastajale so predstave, ob katerih si kot igralec preprosto srečen. Hkrati pa je bilo treba urediti tudi zasebno življenje, zato sem se takrat preselila v Maribor,« je povedala za STA.
Tudi zasebno življenje ni bilo vedno lahko
Milada Kalezić je bila poročena z igralcem Petrom Boštjančičem, s katerim sta dobila hčer Ivano. Ta se ni podala po stopinjah svojih staršev, temveč si je ustvarila uspešno kariero na področju mednarodnih odnosov. Pozneje sta se zakonca razšla, o njunem odnosu pa je ob prejemu Borštnikovega prstana spregovorila zelo spoštljivo.
»Najina zgodba je bila dolga leta zelo lepa. Najlepše je to, da imava hčer Ivano in zdaj tudi vnukinjo Klaro. Bila je lepa zgodba, potem pa se je življenje obrnilo drugače. Toliko je vsega, da ti na koncu teater raznese hišo,« je leta 2011 povedala za STA.
Čeprav se je občinstvu najbolj vtisnila v spomin kot Meri iz filma To so gadi, je Milada Kalezić v desetletjih ustvarjanja postala veliko več kot le obraz ene kultne filmske uspešnice. Z bogatim gledališkim opusom, številnimi nagradami in predanostjo odru se je uvrstila med največja imena slovenskega gledališča in filma.
