Rade Šerbedžija se pred 80. rojstnim dnem priipravlja na veliko slovo
Rade Šerbedžija se pred 80. rojstnim dnem poslavlja od kralja Leara, vloge, ki ga je spremljala več kot četrt stoletja.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Rade Šerbedžija bo julija še zadnjič stopil pred občinstvo kot kralj Lear, lik, ki ga spremlja že 26 let. Za igralsko legendo to ni le konec ene gledališke vloge, temveč slovo od dela lastnega življenja. Shakespearov kralj se mu je, kot sam priznava, z leti naselil pod kožo, v spomin, v sanje in v tisti del umetnika, ki se ga po koncu predstave ne da preprosto odložiti v garderobi.
Predstava Kralj Lear ima v zgodbi Gledališča Ulysses posebno mesto. Prav z njo se je leta 2001 začelo delovanje gledališča, ki sta ga Šerbedžija in njegova žena, režiserka Lenka Udovički, postavila na Brionih. Od takrat je Lear vsako poletje postal eden osrednjih dogodkov njihove sezone, Šerbedžija pa ga je odigral več kot stokrat. Letos, v 26. sezoni gledališča, bo to vlogo odigral zadnjič.
Za revijo Story je povedal, da o koncu razmišlja že dlje časa. Ne zato, ker vloge fizično ne bi več zmogel, temveč zaradi duhovne utrujenosti, ki jo prinaša tragedija takšne razsežnosti. Leara, kot pravi, vedno igra na vse ali nič. V njem se zgoščajo vprašanja ljubezni, izdaje, bolečine, nevere, starosti, človeške krhkosti in smisla življenja. Prav zato ga ta vloga nikoli ni pustila pri miru.
Šerbedžija priznava, da se Lear ne vrne le poleti, ko se približajo nove uprizoritve. Z njim živi vse leto. V intervjuju za Story je opisal, kako se mu prizori vračajo v sanjah, včasih tako silovito, da se ponoči zbudi in izgovarja besedilo iz predstave. Enkrat je celo v snu podoživel prizor z Goneril in se prebudil z novo igralsko idejo, za katero mu je bilo žal, da se je ni domislil že pred 26 leti, ob premieri.
Rade Šerbedžija letos praznuje 80. rojstni dan. Za njim je izjemna igralska kariera, ki sega od gledaliških odrov nekdanje Jugoslavije do mednarodnih filmskih produkcij. Občinstvo ga pozna kot igralca, režiserja, pesnika in glasbenika, kot umetnika, ki je svojo kariero gradil med jeziki, državami in različnimi kulturnimi prostori. Nastopal je v velikih domačih predstavah, igral v evropskih in ameriških filmih ter ob tem ohranil prepoznavno držo človeka, ki umetnost razume kot prostor srečanja.
V zasebnem življenju največ miru najde v družini. V intervjuju je spregovoril tudi o vnukih Ivanu, Pavlu, Kali, Sergeju, Anastasiji, Mari Lenki in Gorjanu Danu, s katerimi rad preživlja čas, kadar mu delo to dopušča. Ob skorajšnjem 80. rojstnem dnevu se tako pred njim ne odpira le vprašanje slovesa od Leara, temveč tudi pogled nazaj na profesionalno pot, v kateri so se prepletali odri, potovanja, družina in umetnost.
Zadnje poletje s kraljem Learom bo zato na Brionih več kot gledališki dogodek. Bo simboličen konec dolgega pogovora med igralcem in likom, ki mu je dal veliko, a mu tudi veliko vzel. Šerbedžija se ne poslavlja od igre, temveč od vloge, ki ga je dolga leta budila iz sna. In prav zato bo zadnji Lear verjetno eden tistih večerov, ko bo občinstvo čutilo, da na odru ne stoji le kralj, ampak tudi umetnik, ki se tiho poslavlja od enega svojih najglobljih notranjih svetov.
