Zakaj je v Sarajevu izginila hiša Harisa Džinovića?
Haris Džinović je odraščal tik nad Baščaršijo, danes pa na mestu njegove nekdanje hiše stojijo turistični apartmaji.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Haris Džinović je v regionalni glasbi že desetletja ime posebne teže. Njegov glas, prepoznavna podoba in skladbe, ki so se zapisale v skupni spomin več generacij, ga uvrščajo med najvidnejše pevce narodne glasbe nekdanje Jugoslavije. A še preden so prišli veliki odri, koncerti in življenje med mesti, je bil njegov svet sarajevska soseka tik nad Baščaršijo, kjer je preživel otroštvo.
Prav tja so se po poročanju medijev nedavno odpravili novinarji, ki so v starem delu Sarajeva iskali sledi pevčevih začetkov. Nekdanji sosedje so povedali, da hiše, v kateri je Haris odraščal, danes ni več. Na njenem mestu naj bi bila zgrajena nova stavba, v kateri so turistični apartmaji. Tako je eden od prostorov njegove zasebne zgodovine izginil iz mestne podobe, ostal pa je v spominu ljudi, ki se še vedno dobro spominjajo dečka iz njihove ulice.
Po pripovedovanju starejšega prebivalca soseske je Haris tam živel z materjo Hatidžo, rojeno v Trebinju, in teto, ki naj bi bila lastnica hiše. V ta del Sarajeva naj bi se preselili po ločitvi njegovih staršev. Sosedje se ga spominjajo kot živahnega, nadarjenega in družabnega fanta, ki je imel posebno veselje do športa in glasbe. Dobro naj bi smučal, igral nogomet, predvsem pa že zgodaj kazal izrazit občutek za harmoniko.
Družina si je po besedah sogovornikov zanj želela bolj »resen« poklic, a Harisa je očitno že zgodaj vleklo k glasbi. Prav ta notranja trma je pozneje postala eden ključnih delov njegove javne podobe. Džinović nikoli ni deloval kot pevec, ki bi se zgolj prilagodil okusu časa; prej kot človek, ki je iz lastnega značaja, sarajevske izkušnje in glasbene samozavesti ustvaril slog, ki ga ni bilo mogoče zamenjati z nobenim drugim.
Nekdanji sosedje pravijo, da ga po odhodu iz stare soseske tam niso več videvali. Ko se je začel resneje ukvarjati s petjem, ga je življenje odpeljalo drugam. V njihovih besedah ni očitka, prej mešanica nostalgije, ponosa in tihega vabila, naj se nekega dne, če bo v bližini, vrne pozdravit staro družbo.
Tudi sam Haris je v eni od televizijskih izjav odkrito povedal, da v Sarajevu v materialnem smislu nima ničesar več. Dejal je, da tam ne bi imel kje prespati, razen v hotelu, in da je vse, kar je imel, odnesel v rokah in žepu. Ob tem je poudaril, da staršem tega ne zameri. Nekaterim je, kot je povedal, ostalo stanovanje ali hiša, njemu pa v rojstnem mestu ni ostala nepremičnina, temveč spomin.
Prav v tej razdalji med mestom, ki ga je oblikovalo, in življenjem, ki ga je odpeljalo stran, je nekaj značilno sarajevskega in hkrati zelo osebnega. Hiša, v kateri je odraščal Haris Džinović, je porušena, a zgodba o njej razkriva veliko več kot podatek o nepremičnini. Govori o začetkih, ki jih slava ne izbriše, o krajih, ki ostanejo v človeku tudi takrat, ko v njih nima več ključa, in o mestu, ki je velikemu pevcu dalo prve zvoke, prve ulice in prvo občinstvo.
