Janez Štrukelj

Med pripravami na njihova nastopa v Kinu Šiška ob sedmem rojstnem dnevu benda sta razkrila, zakaj se nikoli ne držijo preverjenih formul in kako jih prav razlike najbolj povezujejo. Njihov novi album Naravni pojavi pa je, kot pravita, predvsem odraz časa, v katerem živimo – in hkrati dokaz, da se Kokosy nikoli ne zadovoljijo z eno samo različico sebe.

Začnimo na začetku: kdaj ste začutili, da Kokosy niso samo ideja, ampak bend z lastno identiteto?

Boris: Mislim, da smo bili že od začetka precej samosvoji, a tega še nismo zares dojeli. Na začetku se ne zavedaš, da je prav ta drugačnost lahko tvoja največja prednost. Po dveh, treh letih pa smo začeli opažati, da veliko bendov deluje po ustaljenem vzorcu, mi pa od tega precej odstopamo. Takrat smo dojeli, da je ta naša »čudaškost« pravzaprav naša moč. Nekaterim zato nismo všeč, drugim pa ravno zato smo.

Kaj vas je na začetku najbolj povezovalo – glasba, prijateljstvo ali kaj drugega?

Izidor: Najprej biznis. Strogo poslovna transakcija. (smeh)

Boris: Ja, prijatelji postajamo šele zdaj. Še kakšnih pet let, pa bomo tam.

Izidor: Počasi se »limamo«.

Boris: Enkrat bomo naredili še veliki koncert prijateljstva.

Kako se je skozi leta spreminjala vaša vizija banda? Je še prostor za rast?

Boris: Mogoče beseda »rast« sploh ni prava. Ne gre za rast v klasičnem smislu, ampak za to, da vedno znova iščemo novo pot, nov veter, nov razlog za ustvarjanje. Naš cilj je, da se ves čas na novo izumljamo. Če bi delali eno in isto stvar, bi nam postalo dolgčas. Najbolj uživamo prav takrat, ko skupaj odkrivamo nove smeri.

Je ob tem prisoten tudi strah? 

Boris: Seveda. Na koncu dneva nismo samo štirje fantje v bendu. Okoli benda je nastala skupnost ljudi, ki jim naša glasba nekaj pomeni, in to nam je zelo pomembno. Ampak izhodišče nikoli ne sme biti, kako zadovoljiti publiko. Najlepše je, ko slišiš, da je nekoga pesem res premaknila ali mu nekaj pomeni. To je največ. Ne sme pa to postati formula.

Izidor: Strah je v resnici tudi dober. Fino je, da delaš stvari, ki te malo strašijo – samo ne smejo te paralizirati. Če bi delali samo to, kar ljudje pričakujejo, bi bilo vse skupaj precej brez zveze.

Tadej Vaukman

Nov album Naravni pojavi deluje kot odmik od vašega dosedanjega ustvarjanja. Ga tudi sami vidite tako?

Boris: Vsak naš album je na neki način odmik od prejšnjega. Ampak sam temu ne bi rekel odmik, prej dodana vrednost. Še vedno smo tudi Čustveni vrtiljak, še vedno smo tudi tisto, kar smo bili prej, samo da smo zdaj temu dodali še Naravne pojave. Korenina ostaja ista, samo listi so vsakič drugačne barve.

Izidor: Ne želimo se spremeniti, želimo pa rasti.

Od kod ideja za ime albuma Naravni pojavi?

Boris: V resnici se ga nismo spomnili mi. Ta besedna zveza je prišla od osebe, ki je močno zaznamovala obdobje nastajanja tega albuma. Ko sem jo slišal, sem takoj vedel, da je to to. Vse, kar lahko razkrijem, je, da je muza četrtega albuma dala ime tretjemu.

Kako sicer deluje vaš ustvarjalni proces? Imate sistem?

Izidor: Lahko bi rekel, da ga imamo, pa ga v resnici nimamo. Vedeli smo, da želimo ustvariti nov album. Ko smo se lotili ustvarjanja, smo naredili načrt po vzoru, ki smo ga imeli za album Čustveni vrtiljak. A če bi sledili temu načrtu, bi imeli zdaj dva enaka albuma ...

Boris: Vedno znova si stvari postavimo tako, da na nov način nimamo pojma. Nikoli se ne držimo formule, ki je že delovala. Kar je mogoče malo neumno, ampak nam je blizu.

Kateri del ustvarjanja vam je najtežji? Pisanje, vaje, aranžiranje ...

Boris: Zadnja faza. Teh zadnjih dvajset odstotkov. Če nas zapreš v studio za en teden, bomo imeli ogromno demo posnetkov in novih idej. Problem je zaključevanje – aranžmaji, detajli, končna podoba pesmi. Tam se še največ učimo.

Kaj ste na tem albumu naredili drugače kot prej?

Izidor: Instrumentalno in produkcijsko smo precej bolj eksperimentirali – z efekti, zvokom, aranžmaji, tudi z nenavadnimi prijemi.

Boris: Tudi besedilno smo šli bolj navzven. Zadnji dve leti sta bili polni težkih stvari – vojne, genocid v Gazi, umetna inteligenca, družbena polarizacija ... Zdelo se nam je prav, da se dotaknemo tudi zunanjega sveta, ne samo notranjega. Naravni pojavi so zato odraz časa, v katerem so nastali.

Janez Štrukelj

Če bi morali Kokose opisati kot naravni pojav – kaj bi bili?

Boris: Kot celota nas je težko stlačiti v en sam pojav. Kot posameznike mogoče, kot bend pa težje.

Izidor: Mogoče mavrica.

Boris: Ja, nekaj spektralnega, večplastnega. Nekaj, kar ni enoznačno.

Delujete zelo povezano, a verjetno pride tudi do trenj?

Boris: Absolutno. Štirje zelo različni ljudje v stresnih okoliščinah – jasno, da pride do trenj. Ko ni veliko na kocki, je vse lažje. Ko pa je pritisk večji, pridejo ven naši »kuščarji«, in ti so pri vsakem drugačni. A glasba nas vedno znova reši. Včasih pridemo na koncert, ko nismo najboljše volje, z odra pa gremo spet zaljubljeni drug v drugega. Muzika je terapija.

Vas je bend spremenil tudi osebno?

Izidor: Seveda. Naučiš se kompromisa, potrpežljivosti, poslušanja.

Boris: Ravno to, da smo si tako različni, pomeni, da se med sabo res potrebujemo. Drug drugemu gremo včasih na živce, ampak prav zaradi teh razlik lahko skupaj ustvarimo nekaj, česar nihče od nas sam ne bi mogel.

Kako vidita trenutno slovensko glasbeno sceno?

Izidor: Ko smo začeli, ni bilo slabo, se mi pa zdi, da je zdaj okolje prijaznejše. Več je možnosti, več podpore, več platform. Je pa tudi standard višji.

Boris: Majhnost slovenskega prostora je hkrati prednost in slabost. Slabost je, da je strop precej nizek in da prej ali slej prideš do vprašanja, kako naprej. Prednost pa je, da lahko tudi bend, kot smo mi, dobi veliko koncertov, ker je scena živa in razpršena.

Janez Štrukelj

Razmišljate tudi o tujini?

Boris: Absolutno. Samo vprašanje je, kako to narediti, ne da izgubiš svojo identiteto. Če bi mi zdaj nekdo rekel, da gremo za mesec dni na evropsko turnejo, z veseljem podpišem, tudi če ne zaslužimo nič. Tega ne delaš zaradi denarja.

Izidor: V tujino greš skoraj z garancijo za minus, tako da najboljši scenarij je, da greš tja iz prave želje, ne iz računice.

Je med slovenskimi bendi več rivalstva ali podpore?

Boris: V bendovski sceni predvsem podpora. Če uspe enemu, s tem nihče drug ni na slabšem.

Izidor: Slovenija je tako majhna, da je veliko bolj smiselno, da si bendi med sabo pomagamo, kot pa da bi tekmovali.

Kako merite uspeh benda?

Boris: Po malem vse. Seveda si ogledaš tudi številke in metrike, ampak najpomembnejše je, da smo mi zadovoljni s tem, kar ustvarimo.

Izidor: Album izide takrat, ko se nam zdi, da stoji. Če mi sami ne verjamemo vanj, nima smisla.

In za konec – kaj sledi?

Izidor: Trenutno je ves fokus na koncertih v Šiški.

Boris: Ampak to je šele začetek. To leto smo si zamislili kot pravljično leto. Radi bi, da se okoli Kokosov dogajajo pravljične stvari – na koncertih, okoli koncertov in tudi širše. Pravljica se v Šiški v resnici šele začenja.