POP TV

Poznamo dve plati Mihe Kavčiča - tisto svetlo, sončno in veselo, ter temačno stran, v katero se občasno odene, da svetu kljubuje z visoko dvignjeno glavo. Nemara smo prav vsi mislili, da temačni kostumi predstavljajo njegovo strast in ljubezen do ekstravagance, a žal sega rdeča nit Mihove maškarade skozi razpoke, ki so nastale tekom njegovega odraščanja.

Sara Žigon

Maska kot obliž na rane

Da je bistvo očem nevidno, razkriva tudi Mihova izpoved, s katero je, ali pa morda še bo, predramil ljudi, ki so mu zadali nevidne rane. Miho namreč koža še vedno skeli, pa četudi se zdi, da je z ramen že davno otresel tesnobo ter se samozavestno soočil z vsemi odtenki življenja. Kakšna je grenka plat zgodbe, ki je rodila rogatega princa, je Miha razkril v kratki, a iskreni izpovedi …

»Ko se ozrem nazaj, na življenjsko pot, ki sem jo prehodil, vidim bolečino, napake in v tesnobo ovita čustva. Bil sem krhek in sramežljiv. Še vedno sem. A nenehno čutim potrebo, da svetu dokazujem, kako močan sem v resnici. Zato zdrsnem v obleke in si nadenem visoke pete, da vdahnem moč vsem tistim imenom, s katerimi so me tako pogosto obkladali. Svoj obraz skrijem za rogato masko, ki prekrije mojo šibkost. Kostumi mi dajejo moč. Pravzaprav jih nosimo vsi. Moj kostum je temačen, ekstravaganten, zloben. Nekaj, kar je čisto nasprotje osebe, kakršna sem v resnici. Ampak do tega ste me pripravili vi. Jaz sem vaš lasten odsev. In za to, sem vam hvaležen.«

Claudi Sovre

Salome