Mateja J. Potočnik

Vsestranski umetnik in kreativec Klemen Slakonja je bil že v otroštvu odvisen od videoiger. K njim se je znova zatekel v začetku Mojčine bolezni, saj mu je na nek način predstavljala umik od resničnosti. Mojca mu zaradi tega ni pridigala, nenazadnje je že sam vedel, da ji to ni všeč in da na videoigre gleda kot na izgubo časa.

Pobeg iz resničnosti

»V videoigre nisem bežal samo zaradi Mojčine bolezni, ampak tudi prej, kadar sem recimo prišel domov po predstavi ali vaji, kjer nisem najbolj užival. Težava je, da igranje nikoli ne traja samo pol ure, ker te pač potegne. In potem greš spat ob nenormalnih urah, ne spiš dobro in se naslednji dan slabo počutiš in si hitro v začaranem krogu, iz katerega težko izstopiš,« je povedal tekom klepeta za revijo Jana in razložil, kako je sestopil iz poti, na kateri je po nepotrebnem trošil svojo energijo.

Mediaspeed

Konec odvisnosti

»Vprašal sem se, kje želim biti čez pet let, in spoznal sem, da tako ne bom uresničil ciljev. Tako sem to odsekal iz vsakodnevnih opravil in to zamenjal s pisanjem.« Pa se še kdaj znajde v virtualnem svetu videoiger, ki so danes še bolj mamljive kot v preteklosti? Še, a v okvirjih sprejemljivega. »To je zdaj drugače kot takrat, ko so bile zame pobeg.« Gre namreč za druženje s sinovoma, kar imajo pod nadzorom, saj fanta sama niti ne igrata igric. S sinovoma si denimo vzamejo eno uro časa na teden za igrice, a je ob tem poudarek predvsem na njihovem skupnem preživljanju časa.

Klemen in Mojca sta za revijo Jana spregovorila o napornem času po Emi, ko je osvojil zmago, o zapletu z zaročnim prstanom, financah, črni luknji in o tem, kako ju jo bitka z boleznijo spremenila. Del zgodbe si lahko preberete TUKAJ, celoten intervju pa v reviji Jana št. 9.