Mediaspeed

Vsestranski kreativec in pisatelj Aljoša Bagola zelo rad obuja spomine na večer, ko je nepričakovano spoznal ljubezen svojega življenja, soprogo Ivo Kranjc Bagola – igralko, katere talent in lepoto občudujemo tako na TV ekranih, kot na odrskih deskah. In ker se je Aljoši minuli dan pogled ustavil na koledarski številki, ki zaznamuje 15 obletnico trenutka, ko je ob pogledu na Ivo v njem vzplamenel ogenj, je sklenil s sledilci podeliti občutke, ki jih je opisal v svoji prvi knjigi. Aljoša krasno piše, lepo prepleta besede in spomine oblikuje v zapise, ki pred oči slikajo zgodbo o romantični ljubezni …

arhiv MGL

To je pripoved, ki jo je odložil med zidove družbenih omrežji …

Preberite še ...

Moda

5 stilov superg, ki jih moramo to pomlad imeti v garderobi

»Svojo ženo sem spoznal na prvi pomladni večer. Spletu okoliščin tistega dne bi z lahkoto, primerljivo z lahkotnostjo pomladnih sapic, ki so navihano frkljale večerne toalete čudovitih žensk, rekel usoda. Ko se je Iva na zabavi po podelitvi medijskih nagrad v moji smeri zazibala po stopnicah Narodnega muzeja, se mi je ustavil čas. Po nekaj napornih ljubezenskih pohodih in razhodih v tistem obdobju sem kot ranjen vitez sedel pred muzejem in kramljal s kadilci in decibelov naveličanimi. V oklepe takrat še nisem verjel, zato sem nosil majico s preglobokim izrezom in Iva me rada poheca, da je proti meni zakorakala z mislijo, »joj, ta bo ja zmrznil v tej majici«. Verjamem, da nam usoda včasih zamrzne trenutek, ki se nam za vedno naseli v dušo, srce in oči. Podoba ne izgine izpred oči, ker si srce želi, da iz tega nastane doba. Da iz trenutka zaljubljenosti nastane doba ljubezni. Da iz iskre, ki preskoči, vzplamti ogenj ljubezni. Ko je na delu usoda, ni upora. Ivo sem pred najinim prvim srečanjem poznal le kot izvrstno igralko in jo nekajkrat videl tudi v gledališču. In nato enkrat v časopisu, ko sem neke zimske nedelje sedel pri teti v Prekmurju. Marija je znana po tem, da skuha močno in skoraj kot baklava sladko turško kavo. Takšno mi je postregla, in ko sem med pogovorom brskal po revijah na njeni mizi, sem naletel na celostransko fotografijo Ive s po levje razmršenimi lasmi in odločnim pogledom v kamero. Kar začudil sem se, ko sem na glas izstrelil: »Evo, njo bi moral imeti!« V ljubezni seveda nikogar ne posedujemo; imamo samo čudovitega sopotnika, s katerim jo delimo. Zato sem srečen, da sva se srečala in se osrečila. Tista zelena klop pred muzejem ni bila nikakor za rezervne igralce, ampak za oba kapetana novega moštva – najine družine.«