Promo foto, Netflix

Že poprej je povprečen gledalec nihal med ostro napetostjo in strahom, ki se je tako boleče zažrl v kosti, da so se ob robove zavesti zaletavala vprašanja, zakaj se sploh izpostavljati krutim prizorom, ki vzbujajo takšno obilje negativnih občutkov. A da je človek na nezavedni ravni pogosto željan dražljajev, ki ga prebudijo iz monotonega vsakdana, dokazuje mlačno nadaljevanje 2. sezone.

Mlačno? Tako je. Medlo in prav nič napeto prebijane skozi prve tri dele je gledalce pustilo nepotešene, saj so pričakovali vznemirljivo nadaljevanje v osrčju dobro znane kulise, namesto tega pa predvsem čakajo, da bi znova zajezdili val čarovnije, po kateri slovi serija.

Promo foto, Netflix

Kako se odvija zgodba?

Minila so tri leta odkar je glavni lik Gi-hun preživel igro in odkorakal z denarjem. V njem tli velika želja po maščevanju bogataškim snovalcem smrtonosnega spektakla, a v prvih treh od sedmih delov predvsem lovi sence in se izogiba uporabi krvavega denarja. Okus pričakovanja se kljub temu izostri, ko se poveže z nekdanjim detektivom Hwangom Jun-hojem, ki še vedno poskuša najti svojega brata. Med iskanjem moškega v obleki, ki novači tujce, naj z njim igrajo ddakji, minevajo meseci, slepe ulice se kopičijo, ob tem pa se v gledalcih prebuja presenetljivo hrepenenje po krvoločnih prizorih.

Profimedia

Začetek 2. sezone tako vzbuja vtis načrtnega zavlačevanja, kar za Squid Game niti slučajno ni običajno. Zgodbo sicer bogati želja po maščevanju, a gledalce vodi do neprijetnega spoznanja, kako željni so okusa po krvi, s katerim so jih dobili v pest v 1. sezoni. Bo zgodba v nadaljevanju dobila pospešek? In to kakšnega! Boste znova trepetali? Boste, boste ... Kot razkriva napovednik, se struktura zgodbe zgosti v napeto in preobratov polno nadaljevanje. Gi-hun končno spet postane igralec 456 in se začne se poglabljati v življenja zamaskiranih vojakov, ki uveljavljajo pravila. Prihajajo novi igralci in tako povsem nova igralska zasedba, za katero lahko navijate ali jo prezirate.

Več pa, saj veste, na Netflixu, kjer vas, če boste stopili izven okvirjev, čaka tudi odkrivanje globine surove človeške narave. Pa ne le tiste, ki nastaja znotraj zapletene zgodbe. Kaj pravite, smo kot vrsta v osnovi spodobni in velikodušni ali pohlepni in sebični?