osebni arhiv

Papirnata, lesena, kositrna, kristalna, porcelanasta, srebrna, biserna in rubinasta obletnica so za njima. Pred njima pa že skoraj zlata! Nataša in Dino Bešter te dni slavita 45 let ljubezni na 48 let podlage, povrhu tega pa skupaj delata že 40 let.

»Moj mož je moj šef, jaz pa njegova direktorica,« se pošalita. Zaljubila sta se na rokometnih treningih, ko je bilo Nataši komaj 14, Dinu pa 16 let. In čeprav so jima pogosto govorili, da sta premlada, dokazujeta, da so se motili! 3. maj je dan za njune spomine, praznujeta pa tudi 11. april. Razlog? Seveda ljubezen!

»Eno leto prej je namreč Dino odšel k vojakom v kranjsko vojašnico. To je pomenilo, da ne bova mogla biti vsak dan skupaj, pa ravno takrat, ko sva bila najbolj zaljubljena. Ob pol osmih zvečer naju je v Kranj pripeljal avtobus. Ko sva se na avtobusni postaji poslavljala, so seveda tekle solze, sploh po tem, ko je Dino iz žepa potegnil zaročni prstan. Vedela sem, da je zanj dal vse svoje prihranke, ki so mu ostali od vajeniške plače. Pa je bila avtobusna postaja zame takrat kljub temu najbolj romantičen kraj in dobila sem najlepši zaročni prstan, ki ga nosim še danes in ga ne bi zamenjala za noben diamant,« se še danes z iskrico sreče v očeh spominja Nataša.

Prav vsako uro, ah, kaj uro, trenutek, sta izkoristila za to, da sta bila skupaj. »Če ni šlo drugače, je Dino pobegnil čez ograjo in se vrnil pozno ponoči. Vsako leto 3. maja tako prebirava pisma in razglednice, ki sva si jih pisala prav čisto vsak dan posebej. Hranila sva vsak dinar, da me je Dino lahko zvečer poklical iz govorilnice, pa čeprav je stal v dolgi vrsti tudi po dve uri. Kmalu po novem letu 1980 je pod mojim srčkom začelo biti še malo srčece najine Ane. Kljub mladosti sva bila tega zelo vesela in bila trdno prepričana, da nama bo uspelo,« pripovedujeta.

osebni arhiv

Premagala sta težko življenjsko preizkušnjo

Čeprav se zdi, da jima je bilo v življenju vselej postlano z rožicami, to ne drži. Ravno nasprotno. Za to, da sta obdržala svojo dvojino, sta morala premagati marsikatero oviro, ki se je pojavila kar na domačem pragu.

»Žal nisva imela nobene pomoči staršev. Najprej sva sicer živela v moji sobici pri nas doma in plačevala mami vse stroške, pa vseeno mi je od prvega dne dala vedeti, da naj si čim prej poiščeva drugo sobo. Tako sva se od mojega 18. leta naprej preživljala čisto sama s skromno Dinovo plačo, pometala stopnice po blokih, prodajala knjige na stojnici, samo da sva dobila kakšen dodaten denar za Anine pleničke in hrano. Jaz pa sem ob vsem tem še pridno študirala in diplomirala na pedagoški fakulteti. Ana je bila najina sreča, ves čas smo bili skupaj, imeli smo se lepo, kljub revščini, v kateri smo živeli. Ampak ljubezen premaga vse ovire in lahko rečem, da nama je bilo življenje naklonjeno. Nikoli sicer nisem imela mamine ljubezni, še manj podpore. Čeprav sem se za njeno naklonjenost borila do lani, mi ni uspelo, saj je bilo njeno srce vedno pri bratu, zdaj pa pri bratovi družini. Oče je zaradi tega zelo trpel. Ko sem lani izvedela, da je mati vso dediščino, tudi očetovo, že razdelila med njih, mi je bilo najprej težko, potem pa sem končno začutila, kako se mi je od srca odvalil težak kamen, in sem svobodno zadihala. Najina Ana je priznana psihoterapevtka in mi je ob tem rekla, da je pravzaprav to najlepše darilo, ki mi ga je mama sploh kdaj dala. Rekla mi je: 'Vse življenje te je maltretirala in manipulirala s tabo, ti pa si se še naprej borila za njeno ljubezen. Daj, mami, no, zdaj si končno svobodna!' Meni je zdaj veliko lažje, oni pa bodo morali s tem, kar so naredili, živeti,« iskreno spregovori Nataša, ki je zato danes še toliko bolj močna in hkrati hvaležna za vse, kar jo obdaja.

Kot pravi, ima najboljšega moža na svetu, ki jo resnično nosi po rokah, imata hišo z velikim vrtom, na katerem pridelujeta ekološko zelenjavo in sadje, imata dve ljubki psički Hano in Loti in seveda lepo sožitje z družino njune hčere Ane.

»Vsako leto na najin poročni dan odnesem šopek tudi na očetov grob, vem, da bi nama pomagal, pa ni smel. Vseeno pa smo se imeli zelo radi in vem, da skupaj s staro mamo Francko čuvata mene in mojo družino z druge strani mavrice,« še doda.

osebni arhiv

Majsko praznovanje

Pravi vsakoletni ritual je tudi njuno majsko praznovanje – praznovanje ljubezni. »Najprej gremo na dolg sprehod, potem Dino na žaru speče ribe, sama pa pripravim pisane priloge. Popoldan pa se zapeljeva na Bled in obujava spomine, kako me je Dino takrat pred 45 leti z lahkoto odnesel na grad pa še Ano zraven. (smeh) Ugotavljava, kako lepo nama je. Hvaležna sva, da lahko že štiri desetletja skupaj tudi ustvarjava oddaje o zdravju in živalih. Imava tudi veliko prijateljev, s katerimi smo spletli močne vezi. Seveda se nama vsi smejijo, kako sva lahko skupaj vse dni in se po vseh letih tega ne naveličava. Nama je preprosto lepo, veliko sva si ustvarila tudi za lepo starost. Vsem pa v šali poveva nazaj, da sva si drug drugega rezervirala tudi za naslednje življenje,« skleneta naš pogovor sogovornika, ki tako že počasi korakata proti jubilejni zlati poroki.